sveta Roza Filipina Duchesne – redovnica

Riza Filipina Redovnica navkljub volji staršev. Rodila se je 29. avgusta leta 1769 v Grenoblu, v francoski pokrajini blizu Alp. Izhajala je iz zelo ugledne in bogate družine. Osnovno izobrazbo je pridobila s pomočjo številnih učiteljev, ki so jo poučevali na domu, versko pa po zaslugi matere. Z 19-imi leti je brez vednosti staršev odšla v samostan. V začetku so bili radikalno proti njeni izbiri (še posebno oče), vendar so jo sčasoma sprejeli. V času francoske revolucije je bil leta 1792 samostan zaprt, zato je Roza Filipina nadaljevala z delovanjem med ljudmi. Ustanovila je šolo za revne otroke, skrbela je za bolnike, ter skrivala duhovnike pred revolucionarji. S tem je tvegala svoje življenje, saj je bilo veliko duhovnikov in redovnic zaradi tega usmrčenih. Ko je nasilje revolucionarjev prenehalo, je skupaj z nekaterimi sestrami poskusila znova vzpostaviti skupnost v Grenoblu. To je bilo zelo težavno glede na to, da je revolucija razkropila sestre po celi Franciji, tako, da so njeni poskusi glede tega propadli. Kmalu se je pridružila Skupnosti svetega Srca pod vodstvom s. Magdalene Zofije Barat. Decembra leta 1804 je Roza Filipina postala postulantka te skupnosti, večne zaobljube pa je izrekla leto kasneje. Leta 1815 je dobila nalogo, da ustanovi samostan Skupnosti svetega Srca v Parizu. 14. marca leta 1818, v 49-em letu življenja, je skupaj s štirimi sestrami poslana v misijone na področje Louisiane (ZDA) z namenom, da tam ustanovi takšen samostan. Potovanje preko oceana je bilo izredno težavno in pospremljeno z nevihto. Trajalo je sedemdeset dni. Ko so prispeli v New Orleans, so potovali še 6 tednov do Missourija, točneje do mesta St. Charles, ki je bil njihov končni cilj. Misijonsko delo v ZDA Rosa Filipina DuchesneVečji del njenega dela v ZDA je bil izobraževanje, skrb za bolnike ter borba proti alkoholizmu. Imela je tudi nekaj težav glede tega misijona. Šlo je za to, da je težko razumela ameriško miselnost, na račun njenih šol so prihajale številne pritožbe, bila je razočarana nad ženami, ki so bile bolj odvisne od alkohola od svojih mož. Bilo je tudi več različnih in nevarnih bolezni kot je kolera in podobno. Vendar jo te težave in razočaranja niso omajale, trdno je verjela, da bo Bog vse obrnil na dobro. Sestre so tako v 12 letih delovanja v ZDA ustanovile 6 šol v Missouriju in Louisiani. V mestu St. Charles, kjer je v glavnem tudi delovala je ustanovila samostan, sirotišnico in šolo. Poleg tega je Roza želela delovati med Indijanci na tem področju. “Žena, ki vedno moli” Ta želja se ji je izpolnila v juniju leta 1841, v 71-em letu življenja, ko je dobila možnost dela s plemenom Potawatomi. Čeprav že stara in slabega zdravja ter nezmožna naučiti se njihovega jezika, je pustila globok vtis na to pleme, tako, da so jo imenovali Žena, ki vedno moli. Ima zasluge za ustanovitev šole indijanska dekleta v Kansasu, točneje v mestu Sugar Creek. Vidimo, da zaradi starosti in zdravstvenega stanja ni mogla veliko narediti, je pa zato molila in tako s svojim življenjskim zgledom in duhovnostjo vplivala na življenja Indijancev. Skoraj vsako nedeljsko popoldne so se trije ali štirje možje ali žene krstili, po zaslugi molitev te izjemne svetnice. Pri Indijancih je preživela skoraj leto dni, nato pa se zaradi močne zime in nekaj zaporednih prehladov morala vrniti v St. Charles. Trdna vera in ljubezen kot rešitev uganke življenja grobnica sv. Roze FilipineZadnje desetletje življenja je preživela v samostanu v St. Charlesu v vztrajni molitvi. Ugotovimo lahko, da je bilo njeno celo življenje zaznamovano z vztrajno molitvijo. Poleg redovnice je bila tudi misijonarka v pravem pomenu besede, kar pomeni, da je bila obrnjena k bližnjemu in njegovim potrebam, prav tako pa je bila izvrstna učiteljica, ki je dojela velik pomen izobraževanja mladine. Ko rečemo obrnjena k bližnjemu, pomeni predvsem, da jim je pomagala pridobiti materialne in duhovne dobrine, ki so jim bile potrebne za življenje. O veri ni samo govorila, ampak jo je tudi udejanjala v vsakdanjem življenju. Ni bila samo svetloba, ki je osvetljevala pot, bila je tudi svetloba, ki je izžarevala toplino. Ljudem okoli nje je znala prinašati ne samo Božjo resnico, ampak tudi njegovo ljubezen. Vedela je, da gresta vera in ljubezen skupaj, oziroma kakor opozarja Pavel: “Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. (1 Kor 13,11 Kor 13,1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

13 1 Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) Nekoč se je ozrla na svoje misijonsko delo in dejala: “Mi ta mali vrt obdelujemo za Jezusa in to delamo z ljubeznijo, saj vemo, da Bog ne zahteva kakšnih velikih dosežkov, ampak srce, ki ničesar ne zadrži zase, ki daje vse od sebe…” Umrla je 18. novembra leta 1852 v St. Charlesu. 12. maja leta 1940 jo je za blaženo razglasil papež Pij XII., za svetnico pa blaženi Janez Pavel II. 3. julija leta 1988.
Vir