Redovnica navkljub volji staršev. Rodila se je 29. avgusta leta 1769 v Grenoblu, v francoski pokrajini blizu Alp. Izhajala je iz zelo ugledne in bogate družine. Osnovno izobrazbo je pridobila s pomočjo številnih učiteljev, ki so jo poučevali na domu, versko pa po zaslugi matere. Z 19-imi leti je brez vednosti staršev odšla v samostan. V začetku so bili radikalno proti njeni izbiri (še posebno oče), vendar so jo sčasoma sprejeli. V času francoske revolucije je bil leta 1792 samostan zaprt, zato je Roza Filipina nadaljevala z delovanjem med ljudmi. Ustanovila je šolo za revne otroke, skrbela je za bolnike, ter skrivala duhovnike pred revolucionarji. S tem je tvegala svoje življenje, saj je bilo veliko duhovnikov in redovnic zaradi tega usmrčenih. Ko je nasilje revolucionarjev prenehalo, je skupaj z nekaterimi sestrami poskusila znova vzpostaviti skupnost v Grenoblu. To je bilo zelo težavno glede na to, da je revolucija razkropila sestre po celi Franciji, tako, da so njeni poskusi glede tega propadli. Kmalu se je pridružila Skupnosti svetega Srca pod vodstvom s. Magdalene Zofije Barat. Decembra leta 1804 je Roza Filipina postala postulantka te skupnosti, večne zaobljube pa je izrekla leto kasneje. Leta 1815 je dobila nalogo, da ustanovi samostan Skupnosti svetega Srca v Parizu. 14. marca leta 1818, v 49-em letu življenja, je skupaj s štirimi sestrami poslana v misijone na področje Louisiane (ZDA) z namenom, da tam ustanovi takšen samostan. Potovanje preko oceana je bilo izredno težavno in pospremljeno z nevihto. Trajalo je sedemdeset dni. Ko so prispeli v New Orleans, so potovali še 6 tednov do Missourija, točneje do mesta St. Charles, ki je bil njihov končni cilj.
Misijonsko delo v ZDA 
Večji del njenega dela v ZDA je bil izobraževanje, skrb za bolnike ter borba proti alkoholizmu. Imela je tudi nekaj težav glede tega misijona. Šlo je za to, da je težko razumela ameriško miselnost, na račun njenih šol so prihajale številne pritožbe, bila je razočarana nad ženami, ki so bile bolj odvisne od alkohola od svojih mož. Bilo je tudi več različnih in nevarnih bolezni kot je kolera in podobno. Vendar jo te težave in razočaranja niso omajale, trdno je verjela, da bo Bog vse obrnil na dobro. Sestre so tako v 12 letih delovanja v ZDA ustanovile 6 šol v Missouriju in Louisiani. V mestu St. Charles, kjer je v glavnem tudi delovala je ustanovila samostan, sirotišnico in šolo. Poleg tega je Roza želela delovati med Indijanci na tem področju.
“Žena, ki vedno moli”
Ta želja se ji je izpolnila v juniju leta 1841, v 71-em letu življenja, ko je dobila možnost dela s plemenom Potawatomi. Čeprav že stara in slabega zdravja ter nezmožna naučiti se njihovega jezika, je pustila globok vtis na to pleme, tako, da so jo imenovali Žena, ki vedno moli. Ima zasluge za ustanovitev šole indijanska dekleta v Kansasu, točneje v mestu Sugar Creek. Vidimo, da zaradi starosti in zdravstvenega stanja ni mogla veliko narediti, je pa zato molila in tako s svojim življenjskim zgledom in duhovnostjo vplivala na življenja Indijancev. Skoraj vsako nedeljsko popoldne so se trije ali štirje možje ali žene krstili, po zaslugi molitev te izjemne svetnice. Pri Indijancih je preživela skoraj leto dni, nato pa se zaradi močne zime in nekaj zaporednih prehladov morala vrniti v St. Charles.
Trdna vera in ljubezen kot rešitev uganke življenja 
Zadnje desetletje življenja je preživela v samostanu v St. Charlesu v vztrajni molitvi. Ugotovimo lahko, da je bilo njeno celo življenje zaznamovano z vztrajno molitvijo. Poleg redovnice je bila tudi misijonarka v pravem pomenu besede, kar pomeni, da je bila obrnjena k bližnjemu in njegovim potrebam, prav tako pa je bila izvrstna učiteljica, ki je dojela velik pomen izobraževanja mladine. Ko rečemo obrnjena k bližnjemu, pomeni predvsem, da jim je pomagala pridobiti materialne in duhovne dobrine, ki so jim bile potrebne za življenje. O veri ni samo govorila, ampak jo je tudi udejanjala v vsakdanjem življenju. Ni bila samo svetloba, ki je osvetljevala pot, bila je tudi svetloba, ki je izžarevala toplino. Ljudem okoli nje je znala prinašati ne samo Božjo resnico, ampak tudi njegovo ljubezen. Vedela je, da gresta vera in ljubezen skupaj, oziroma kakor opozarja Pavel: “Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. (1 Kor 13,1) Nekoč se je ozrla na svoje misijonsko delo in dejala: “Mi ta mali vrt obdelujemo za Jezusa in to delamo z ljubeznijo, saj vemo, da Bog ne zahteva kakšnih velikih dosežkov, ampak srce, ki ničesar ne zadrži zase, ki daje vse od sebe…” Umrla je 18. novembra leta 1852 v St. Charlesu. 12. maja leta 1940 jo je za blaženo razglasil papež Pij XII., za svetnico pa blaženi Janez Pavel II. 3. julija leta 1988.
Vir
»Mi ta mali vrt obdelujemo za Jezusa in to delamo z ljubeznijo, saj vemo, da Bog ne zahteva kakšnih velikih dosežkov, ampak srce, ki ničesar ne zadrži zase, ki daje vse od sebe …
Zdaj živim v samoti in lahko izkoristim čas za razmišljanje o preteklosti in za pripravo na smrt. Ne morem pa pregnati misli o Indijancih in v svoji želji poletim tja do Skal (Rocky Mountains).”
Ime: Starši so ji pri krstu dali ime po apostolu Filipu in sv. Rozi iz Lime. Grško ime Filippos je sestavljeno iz besed fileo »ljubim, rad imam« in hippos »konj«, latinska beseda rosa pa pomeni »roža«, tudi »lilija«.
Rojena: 29. avgusta 1769.
Kraj rojstva: Grenoble v Franciji.
Umrla: 18. novembra 1852.
Kraj smrti: St. Charles v zvezni državi Missouri v ZDA.
Družina: Izhajala je iz zelo bogate in ugledne družine. Oče Peter Frančišek je bil ugleden odvetnik in poslovnež, mati Rosa pa je izhajala iz družine industrialcev Perier. Imela je enega brata in šest sester.
Mladost: Osnovno izobrazbo je prejela doma, kjer so jo učili domači učitelji, mati pa je skrbela za njeno versko vzgojo. Od dvanajstega leta dalje pa se je šolala v samostanu vizitatink v Grenoblu.
Vizitatinke: Z devetnajstimi leti je brez vednosti staršev vstopila v red Marijinega obiskanja (vizitatinke). Starši so kasneje popustili, Roza pa je ostala v samostanu do njegovega razpusta leta 1792.
Revolucija: V času francoske revolucije, ko je morala zapustiti samostan, je še naprej delovala med ljudmi. Ustanovila je šolo za revne otroke, skrbela za bolnike ter skrivala duhovnike pred revolucionarji. Po končanem nasilju, ko ji ni uspelo znova zbrati razkropljene skupnosti, se je decembra 1804 pridružila Kongregaciji Presvetega Srca.
Skupnost: Kongregacijo Presvetega Srca je ustanovila sv. Zofija Barat, da bi širila češčenje presvetega Srca Jezusovega in delovala na področju vzgoje in poučevanja ogroženih deklet.
Misijoni: 14. marca leta 1818 se ji je uresničila želja iz otroštva, da bi delovala v misijonih. Poslana je bila v ZDA v Louisiano, da tam ustanovi samostan. Njen končni cilj je bil St. Charles, kjer je poleg samostana ustanovila še sirotišnico in šolo. Večji del njenega misijonskega dela je bilo izobraževanje, skrb za bolnike ter boj proti alkoholizmu. Sestre so v dvanajstih letih delovanja v ZDA ustanovile šest šol v Missouriju in Louisiani.
Indijanci: Junija 1841, stara 71 let, je eno leto preživela med Indijanci plemena Potawatomi. Ustanovila je šolo za indijanska dekleta v Sugar Creeku v Kansasu, največ pa je med njimi pričevala s svojo molitvijo in svetostjo.
Zavetnica: Vztrajnosti sredi stisk, proti cerkveni opoziciji, škofije Springfield-Cape.
Upodobitve: Upodobljena je v črni redovni obleki z belim ovratnikom, rožnim vencem in zemljevidom Amerike na kolenih.
Goduje: 18. novembra.
Beatifikacija: Papež Pij XII. jo je 12. maja 1940 razglasil za blaženo, papež Janez Pavel II. pa 3. julija 1988 za svetnico.
Vir
V mestu Saint-Charles [sént čárlz] (v Missouri [misuri], v Združenih Severnih Državah Amerike), sveta Filipina Duchesne [dišésn], devica od Sester od svetega Srca Jezusovega, rojena v Franciji, ki je v kruti revoluciji v domovini zbrala redovno skupnost. Ko se je preselila v Ameriko je tam ustanovila mnogo šol.
Vir