sveta Rozalija – devica in redovnica

Rozalija  Zavetnica proti kugi
Atributi: Križ, mrtvaška glava
Imena: Rozalija, Rozalia, Roza, Rozi, Rozika, Rosa, Rozalka, Rozalja, Zala, Zalika, …
Rozalija je bila verjetno bazilijanska redovnica. Ime pomeni po naše: roža in lilija. Rodila se je najbrž v Palermu na otoku Siciliji leta 1130. Vzgajali so jo kot princeso, saj je bila po materi v sorodu s kraljem, oče pa je bil gospodar dveh mest.
Ko jo je zaradi njene lepote vse občudovalo, se je umaknila na goro nad domačim mestom. S seboj je vzela križ, nekaj nabožnih knjig in se naselila v veliki votlini. Pa tudi tu se ji je zdelo, da je še preblizu ljudi, zato se je umaknila v še večjo samoto; še više v goro, v še bolj divjo, kar nepristopno skalno votlino. Vhod je bil tako tesen, da se je v votlino komaj splazila. Imela pa je prelep razgled na Palermo in na bogato očetovo hišo. Tu je premišljevala, molila, se postila in zatajevala. V votlini je vdolbla v skalo napis: Jaz, Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja nad mestoma Coschina in Rosa, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda odločila prebivati v tej jami.
Starši za svojo hčer niso vedeli in so jo povsod iskali, a je niso mogli najti. Ko je šestnajst let preživela v samoti, je umrla, stara šele trideset let. Nihče ni vedel za njeno smrt. Ko so čez leta po naključju našli truplo, je bilo nestrohnelo. S stropa kapljajoča apnenčasta voda ga je vsega prevlekla s tanko kristalno plastjo. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi je držala križec. Kar v votlini so ji napravili kamnit grob.
Pozneje so prenesli njeno truplo v Palermo in ta dan – 15. julij – je za glavno mesto Sicilije največji praznik. Velika množica njenih častilcev gre v slovesni procesiji po mestnih ulicah, da počastijo svojo zavetnico.
Goduje 4. septembra.

Vir

Rozalija

Pisati o sveti Rozaliji, na Siciliji zelo priljubljeni in spoštovani svetnici, zaščitnici mesta Palerma, ni enostavno. Razlog je enostavno v tem, da o njej obstajajo številna izročila, vendar se iz njih ne da z gotovostjo poustvariti njenega življenjepisa. Glede na izročila, ki jih je na začetku XVII. stoletja zbral Oktavio Gaietani, se je Rozalija rodila v Palermu, metropoli Sicilije. Tam se je nekaj časa nahajala na dvoru kraljice Margarete, žene kralja Vilima. Kasneje je stopila v skupnost avguštink. Ker pa jo je vleklo v puščavniško življenje, se je umaknila v pečino na Monte Pellegrinu pri Palermu, kjer je do smrti živela strogo spokorno življenje. Umrla je 4. septembra leta 1160. Njene relikvije se nahajajo v čudoviti katedrali v  Palermu.

Bolandist Janez Stilting, ki je preučeval njeno češčenje, trdi, da je češčenje svetnice na Siciliji zelo staro, vendar zgodovinsko dobro podprto že koncem XIII. stoletja. Njej v čast so, razen kapelice na Monte Pellegrinu v bližini pečine kjer je živela, postavljene in posvečene cerkve v Palermu, po celi Siciliji in na kopnu Italije. Njeno češčenje se je še posebno hitro širilo, ko je komisija, sestavljena iz teologov in zdravnikov, 11. februarja 1625. potrdila verodostojnost njenih relikvij. Že pred tem datumom sta dva palermska zidarja v neki jami pri Quisquinu odkrila 25. avgusta leta 1624. latinski zapis na katerem piše: »Jaz Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja Quilquine, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda Jezusa Kristusa odločila prebivati v tej jami.«

Papež Urban VIII. je leta 1630 uvrstil ime svete Rozalije v Rimski martirologij, in to na dva datuma: 15. julija, na obletnico njenega, po Božji volji najdenega telesa in 4. septembra, ko slavimo njen god. Martirologij pravi, da gre Rozalijin rod »iz kraljevske krvi Karla Velikega«. Papež Aleksander VII. je dovolil praznovanje njenega godu leta 1666 za Sicilijo, papež Inocenc XII. pa leta 1693 za Španijo.
O velikem češčenju sv. Rozalije veliko pove tudi bogata ikonografija. Umetniki jo običajno prikazujejo v puščavniški obleki s krono iz belih vrtnic na glavi, s križem, mrtvaško glavo in verigo, simboloma njene pokore. Nekateri jo slikajo v habitu avguštink. Znani mojster A. Van Dyck je leta 1624 na neki sliki prikazal, kako jo kronata dva angela, medtem, ko ona zagovarja svoje mesto Palermo. To sliko hranijo v Oratoriju svetega rožnega venca v Palermu. Od istega slikarja hranijo sliko sv. Rozalije v znameniti galeriji Ermitage v Leningradu. Svetničine slika so tudi drugje, izvirajo pa od učencev ali šole Van Dycka.

Lik sv. Rozalije je trajno prisoten tudi v hrvatski književnosti, zahvaljujoč jezuitu patru Antonu Kanižliću (1699–1777). On je to svetnico opeval v svojem spevu Sveta Rožalia, panormitanska devica. Čeprav je delo napisano spomladi ali zgodaj poleti leta 1759, je tiskano šele po Kanižlićevi smrti, točneje leta 1780 na Dunaju. Strokovna peresa naše književnosti so ocenila ta Kanižlićev spev kot zelo dragoceno umetniško delo.
Tako akademik Tomo Matić piše o njem: »Kanižliću ne moremo zanikati, da je v ’Rožaliji’ ustvaril pesniško delo, s katerim se po umetniški izdelavi ne morejo kosati knjižna dela, ki jih je hrvatska književnost dala Slavoniji pred Preporodom.«
Še boljšo oceno Kanižlićevem delu daje Matko Peić v svoji znani in strogo znanstveni študiji Barok in rokoko v delih Antona Kanižlića. V njej trdi: »Sv. Rožalija je delo največjega neposrednega zaznavanja narave v XVII. in XVIII. stoletju hrvatske literature«, še več, »eden od vrhov evropske rokoko književne observacije«. Po Peiću je opis Rožalijine obleke »eden od vrhunskih dometov starejše hrvatske književnosti«. Zaradi vsega tega pravi Peić, da je Kanižlić »rokoko genij«, Rožalia pa vrhunec njegovega umetniškega pesništva.
Vir

RozalijaAtributi: puščavnica z razpuščenimi lasmi, oblečena v rjavo oblačilo. Na glavi ima venec belih vrtnic, v rokah drži križ in mrtvaško glavo, prepasana z verigo, kot simbolom njene spokornosti
Imena: Roza, Rozika

Rozalija je svojo mladost preživela na dvoru v Palermu, vzgajali so jo kot kraljično, zato ji snubcev, tudi zaradi njene lepote in miline, ni manjkalo; najbolj zagret zanjo je bil Baldovin, bodoči Jeruzalemski kralj. A Rozalija, ki je že dotlej živela skromno in ponižno, je sklenila, da bo svoje srce ohranila za drugačnega ženina. V njenem času, to je v 12. stoletju, je bilo meništvo v razcvetu, za mnoge je bil privlačen zlasti puščavniški način življenja. Tako se je tudi Rozalija odločila, da se pridruži redovnikom, ki so živeli po pravilih sv. Bazilija. Zapustila je domače in dvor ter se naselila v votlini na Monte Reale, Kraljevski gori, nad mestecem Coschiono. Legenda pravi, da je odšla tja po Marijinem naročilu in da sta jo na goro vodila dva angela. S seboj je vzela samo križ in nekaj nabožnih knjig. Tu je v votlini živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom. Hranila se je z zelišči in koreninicami, ki so rasle blizu njenega skalnatega, z gostim vejevjem zakritega bivališča. V njem so pozneje odkrili napis, ki ga je vdolbla v skalo: »Jaz, Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja Coschine in Rosa, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda Jezusa Kristusa odločila prebivati v tej votlini.« Ker pa se ji je zdelo, da je še vedno preblizu ljudi, se je čez nekaj časa umaknila v še bolj divjo in nedostopno votlino na Monte Pellegrino, Romarski gori. Vhod v votlino je bil tako tesen, da se je morala plaziti skozenj, jama pa je bila vlažna in blatna ter nizka, da se je morala ves čas držati sključeno. Tu je molila, premišljevala in se strogo postila. Izpred votline je imela lep pogled na Palermo, hišo svojih staršev in čudovito naravo, ki jo je obdajala. Šestnajst let je preživela v samoti, umrla pa je stara približno trideset let. Ko so čez nekaj let po naključju našli njeno truplo, je bilo nestrohnjeno; apnenčasta voda, ki je kapljala s stropa, ga je prevlekla s tanko plastjo prozornega kamna. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi pa je držala križec. V votlini so ji takrat napravili grob, njeno češčenje se je hitro razširilo, kasneje pa so nanjo pozabili. Šele leta 1624, ko je v Palermu razsajala kuga, naj bi se nekemu lovcu, ki je lovil v bližini votline, prikazala v videnju. Takrat so njene relikvije v slovesni procesiji prinesli v mesto in čez tri dni je kuga prenehala.
Ime: Rozalija je izpeljanka iz latinskega imena Rosa oz. besede rosa, ki pomeni »roža«, tudi »lilija«.
Rodila se je okoli leta 1130 na Siciliji v Italiji, umrla pa 4. septembra okoli leta 1166 na Monte Pellegrino na Siciliji.
Družina: Rozalijin oče grof Sinibald je bil iz cesarskega rodu Karla Velikega, gospodar nad mestecema Coschina in Rosa, mati Marija Guiscarda pa je bila sestrična siciljanskega kralja Rogerja II.
Zavetnica: Palerma in Sicilije, priprošnjica proti kugi.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot puščavnico z razpuščenimi lasmi, oblečeno v rjavo oblačilo. Na glavi ima venec belih vrtnic, v rokah drži križ in mrtvaško glavo, prepasana pa je z verigo, kot simbolom njene spokornosti.
Goduje: 4. septembra.
Vir

V Panormu (na Sicíliji), sveta Rozálija, devica, ki je živela samotarsko življenje na gori Pelegrino.
Vir