sveta Terezija Jezusova Andska – redovnica

Terezija Jezusova AndskaRodi se 13. julija 1900 Miguelu Fernándezu in Luciji Solar v Santiagu (Čile) kot peta od sedmih otrok; pri krstu jo poimenujejo Juana Enriqueta Josefina od Najsvetejših src in jo kličejo preprosto Juanita (Ivanka)
– je prvi cvet svetosti čilenskega naroda in terezijinega karmela Latinske Amerike
– odrašča v premožni družini, obdana z ljubeznijo globoko vernih staršev, šola se v zavodu sester Presvetega Srca
– njeno kratko življenje je intenzivno: že v otroških letih jo Kristus vso prevzame, a je njena narava v nasprotju z zahtevami evangelija: je ponosna, zagledana vase in trmasta, v sebi združuje izjemno zmožnost ljubiti in biti ljubljena ter nadpovprečno inteligenco
– njena odprtost Bogu ji pomaga obvladovati značaj tako, da zavestno premaguje v sebi vsako nagnjenje, ki se ne rodi iz ljubezni; veliko se ukvarja s športom, zna uživati lepoto narave in je družabno dekle
– pri desetih letih, pred prvim svetim obhajilom, je s pomočjo Božje milosti njen značaj že močno obvladan in prijateljstvo z Jezusom ji pomeni najvišjo vrednoto; na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1915, naredi privatno zaobljubo devištva in v svoj dnevnik zapiše: »Obljubim, da si ne bom izbrala nobenega drugega ženina kakor mojega Jezusa Kristusa, katerega ljubim z vsem srcem.«
– odloči se posvetiti Bogu kot redovnica v redu bosonogih karmeličank, kar se ji uresniči 7. maja 1919, ko vstopi v majhen samostan Svetega Duha v Los Andes, približno 90 km od Santiaga; istega leta ob preobleki, 14. oktobra, prejme redovno ime Terezija Jezusova
– mlada novinka najde v karmelskem načinu življenja učinkovito pomoč za razširitev svoje podaritve življenja Kristusu in Cerkvi, izžareva notranjo skladnost, ko v sebi vedno popolneje združuje Božje in človeško
– sluti, da bo mlada umrla in Gospod ji to vedno znova razodeva; to ji ne jemlje veselja in notranje vedrine, nasprotno, vzpodbuja jo k še večji gorečnosti, saj je prepričana, da bo svoje poslanstvo – da bi bil Bog bolj poznan in bolj ljubljen – kmalu nadaljevala v večnosti; mesec dni pred smrtjo to zaupa spovedniku; mnoge notranje preizkušnje in fizično trpljenje, ki ji ga povzročajo težki napadi tifusa, končajo njeno življenje 12. aprila 1920, potem ko v karmelu preživi komaj enajst mesecev: zaradi smrtne nevarnosti naredi 7. aprila na bolniški postelji predčasno (articulo mortis) večne zaobljube
– Gospod njeno popolno predanost okrona z mnogimi čudeži, papež Janez Pavel II. jo 3. aprila 1987 v Santiagu razglasi za blaženo in jo postavi za zgled današnji krščanski mladini, 21. marca 1993 pa je v Rimu razglašena za sveto
– goduje 12.aprila (v redu 13. julija) in velja za priprošnjico v vseh telesnih boleznih
Vir