Rodi se 13. julija 1900 Miguelu Fernándezu in Luciji Solar v Santiagu (Čile) kot peta od sedmih otrok; pri krstu jo poimenujejo Juana Enriqueta Josefina od Najsvetejših src in jo kličejo preprosto Juanita (Ivanka)
– je prvi cvet svetosti čilenskega naroda in terezijinega karmela Latinske Amerike
– odrašča v premožni družini, obdana z ljubeznijo globoko vernih staršev, šola se v zavodu sester Presvetega Srca
– njeno kratko življenje je intenzivno: že v otroških letih jo Kristus vso prevzame, a je njena narava v nasprotju z zahtevami evangelija: je ponosna, zagledana vase in trmasta, v sebi združuje izjemno zmožnost ljubiti in biti ljubljena ter nadpovprečno inteligenco
– njena odprtost Bogu ji pomaga obvladovati značaj tako, da zavestno premaguje v sebi vsako nagnjenje, ki se ne rodi iz ljubezni; veliko se ukvarja s športom, zna uživati lepoto narave in je družabno dekle
– pri desetih letih, pred prvim svetim obhajilom, je s pomočjo Božje milosti njen značaj že močno obvladan in prijateljstvo z Jezusom ji pomeni najvišjo vrednoto; na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1915, naredi privatno zaobljubo devištva in v svoj dnevnik zapiše: »Obljubim, da si ne bom izbrala nobenega drugega ženina kakor mojega Jezusa Kristusa, katerega ljubim z vsem srcem.«
– odloči se posvetiti Bogu kot redovnica v redu bosonogih karmeličank, kar se ji uresniči 7. maja 1919, ko vstopi v majhen samostan Svetega Duha v Los Andes, približno 90 km od Santiaga; istega leta ob preobleki, 14. oktobra, prejme redovno ime Terezija Jezusova
– mlada novinka najde v karmelskem načinu življenja učinkovito pomoč za razširitev svoje podaritve življenja Kristusu in Cerkvi, izžareva notranjo skladnost, ko v sebi vedno popolneje združuje Božje in človeško
– sluti, da bo mlada umrla in Gospod ji to vedno znova razodeva; to ji ne jemlje veselja in notranje vedrine, nasprotno, vzpodbuja jo k še večji gorečnosti, saj je prepričana, da bo svoje poslanstvo – da bi bil Bog bolj poznan in bolj ljubljen – kmalu nadaljevala v večnosti; mesec dni pred smrtjo to zaupa spovedniku; mnoge notranje preizkušnje in fizično trpljenje, ki ji ga povzročajo težki napadi tifusa, končajo njeno življenje 12. aprila 1920, potem ko v karmelu preživi komaj enajst mesecev: zaradi smrtne nevarnosti naredi 7. aprila na bolniški postelji predčasno (articulo mortis) večne zaobljube
– Gospod njeno popolno predanost okrona z mnogimi čudeži, papež Janez Pavel II. jo 3. aprila 1987 v Santiagu razglasi za blaženo in jo postavi za zgled današnji krščanski mladini, 21. marca 1993 pa je v Rimu razglašena za sveto
– goduje 12.aprila (v redu 13. julija) in velja za priprošnjico v vseh telesnih boleznih
Vir
V mestu Los Andes (v Čilu), sveta Terezija od Jezusa (Ivana) Ferdinández Solar, devica, ki je kot novinka v Redu Bosonogih karmeličanek posvetila življenje Bogu za grešni svet, kot je rekla, in umrla zaradi tifusa pri dvajsetih letih.
Vir
Podobno kot druga dekleta v Čilu se je tudi Juanita rada igrala zunaj, na prostem, sredi nepopisne lepote Andov. Rada je jahala konje in plavala. Redno je vodila svoj osebni dnevnik, v katerega je zapisovala svoje skrivne sanje in želje.
Že v zgodnjih letih je Juanita zahrepenela po duhovnem združenju s Kristusom. Ko je bila stara komaj šest let, je začutila, kako jo Kristus vabi k sebi. Ob prejemu prvega svetega obhajila se je odločila, da bo vse delala samo še iz ljubezni. Tistega dne, v desetem letu starosti, ji je Jezus spregovoril. Od takrat naprej je bilo njeno življenje polno ljubezni in nenehnega dialoga z Jezusom. Pozneje je zapisala: “Jezus je naša neskončna sreča.”
V sedemnajstem letu je zaprosila za vstop v karmeličanski red. Sledilo je obdobje duhovne suhote in dvomov. Juanito so mučili dvomi, ali je karmeličanski poklic primeren zanjo. Toda po prvem obisku Karmela so vsi dvomi izginili. Nadela si je ime “Terezija od Jezusa” in zapisala: “Ne moreš si predstavljati tukajšnjega veselja, zaupanja in preprostosti. Popolnoma sem se našla.” Terezija se je z vsem svojim srcem oklenila redovnega življenja sester karmeličank: “Naše življenje je izpolnjeno z molitvijo, delom in nasmehom na obrazu.” V devetnajstem letu starosti pa je Terezija zbolela za tifusom. Preden je 12. aprila 1920 umrla, so ji uresničili zadnjo željo, da izreče svoje redovne zaobljube.
Vir