Sveta trojica – praznik

Sveta TrojicaPrve sledove praznovanja najdemo v 9. stoletju v Franciji in Nemčiji. V začetku 11. stoletja so v benediktinskem samostanu Cluny v nedeljo po binkoštih obhajali praznik Svete Trojice.
Ker je imel samostan velik vpliv, se je praznovanje hitro širilo tudi po drugih krajih. Ponekod so praznovali Sveto Trojico zadnjo nedeljo v bogoslužnem letu. V Rimu so razni cerkveni pisci in papeži poseben praznik v čast Sveti Trojici vztrajno odklanjali, češ da je vsaka nedelja in celo vsak dan posvečen Sveti Trojici.
Vendar pa papeži le niso mogli biti predolgo gluhi za želje vernega ljudstva, saj se je češčenje Svete Trojice na poseben praznik tudi preprostemu ljudstvu zelo priljubilo. Tako je papež Janez XXII., ki je živel v Avignonu, leta 1334 dokončno odobril praznik Svete Trojice in ga razglasil za vso Cerkev.
Do zadnje prenovitve Rimskega misala so bile res vse nedelje med letom „posvečene“ Sveti Trojici, saj so vedno molili hvalospev za ta praznik. Šele leta 1968 so uvedli več hvalospevov za te nedelje.
Med bogoslužnim letom obhajamo dogodke, ki so pomembni za naše odrešenje. Praznik Svete Trojice takoj po binkoštih je nekak povzetek teh praznovanj in nas spominja na dejstvo, da za celotnim delom odrešenja stoji dejavnost troedinega Boga.
To je tudi vzrok, zakaj hoče Cerkev v nas neprestano ohranjati živ spomin na skrivnost Svete Trojice. V svojih molitvah in obredih vedno izpoveduje vero v Očeta in Sina in Svetega Duha.
Svoja zveličavna opravila začenja: „V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“
Nobenega psalma, himne in pesmi ni, da ga ne bi končala z imenom Svete Trojice: „Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.“
Vse krščansko življenje je tesno povezano s tremi Božjimi osebami, saj se to življenje razvije in napreduje po krstnem besedilu: „Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“

Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 85
Vir

Po velikonočnem času, ki se je zaključil prejšnjo nedeljo z binkoštmi, se v bogoslužju vračamo v čas med letom. To nikakor ne pomeni, da si sedaj lahko kristjani manj prizadevamo, nasprotno, potem ko smo po zakramentih vstopili v božje življenje, smo poklicani biti vsak dan odprti za delovanje milosti, s katero napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje, ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v njegovem vnebohodu na Očetovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. Človeški razum in govorica sta dejansko ne prikladna za razlago odnosov, ki obstajajo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni očetje skušali orisati skrivnost Troedinega Boga tako, da so jo živeli z globoko vero.

Sveta Trojica začne namreč prebivati v nas na dan svetega krsta. »Jaz te krstim«, reče krstitelj »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Božjega imena, v katerem smo krščeni, se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa. Teolog Romano Guardini je o znamenju križa zapisal: »Pred molitvijo ga naredimo zato, da nas duhovno uredi; usmeri misli, srce in hotenje na Boga. Po molitvi, da ostane v nas to, kar nam je Bog podaril.. Tako objame vse bitje, telo in dušo… ter postane vse posvečeno v imenu Troedinega Boga«.

V znamenju križa in v imenu živega Boga je oznanilo, ki poraja vero ter navdihuje molitev. Kakor v evangeliju Jezus obljublja apostolom: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13Jn 16,13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

13 Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), se to dogaja v nedeljskem bogoslužju, ko duhovniki teden za tednom delijo kruh Besede in evharistije. Tudi sveti arški župnik je na to spominjal svoje vernike: »Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje moč za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo končno umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik! Da, duhovnik, vedno duhovnik« (Pismo ob začetku leta duhovnikov).

Dragi prijatelji, vzemimo za svojo molitev sv. Hilarija iz Poitiersa: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627). Kličimo Blaženo Devico Marijo, prvo stvaritev, v kateri je v polnosti prebivala Sveta Trojica, in jo prosimo za njeno varstvo, da bomo lahko dobro nadaljevali svoje romanje.
Vir