Sveta trojica – praznik

Sveta TrojicaPrve sledove praznovanja najdemo v 9. stoletju v Franciji in Nemčiji. V začetku 11. stoletja so v benediktinskem samostanu Cluny v nedeljo po binkoštih obhajali praznik Svete Trojice.
Ker je imel samostan velik vpliv, se je praznovanje hitro širilo tudi po drugih krajih. Ponekod so praznovali Sveto Trojico zadnjo nedeljo v bogoslužnem letu. V Rimu so razni cerkveni pisci in papeži poseben praznik v čast Sveti Trojici vztrajno odklanjali, češ da je vsaka nedelja in celo vsak dan posvečen Sveti Trojici.
Vendar pa papeži le niso mogli biti predolgo gluhi za želje vernega ljudstva, saj se je češčenje Svete Trojice na poseben praznik tudi preprostemu ljudstvu zelo priljubilo. Tako je papež Janez XXII., ki je živel v Avignonu, leta 1334 dokončno odobril praznik Svete Trojice in ga razglasil za vso Cerkev.
Do zadnje prenovitve Rimskega misala so bile res vse nedelje med letom „posvečene“ Sveti Trojici, saj so vedno molili hvalospev za ta praznik. Šele leta 1968 so uvedli več hvalospevov za te nedelje.
Med bogoslužnim letom obhajamo dogodke, ki so pomembni za naše odrešenje. Praznik Svete Trojice takoj po binkoštih je nekak povzetek teh praznovanj in nas spominja na dejstvo, da za celotnim delom odrešenja stoji dejavnost troedinega Boga.
To je tudi vzrok, zakaj hoče Cerkev v nas neprestano ohranjati živ spomin na skrivnost Svete Trojice. V svojih molitvah in obredih vedno izpoveduje vero v Očeta in Sina in Svetega Duha.
Svoja zveličavna opravila začenja: „V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“
Nobenega psalma, himne in pesmi ni, da ga ne bi končala z imenom Svete Trojice: „Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.“
Vse krščansko življenje je tesno povezano s tremi Božjimi osebami, saj se to življenje razvije in napreduje po krstnem besedilu: „Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“

Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 85
Vir

Po velikonočnem času, ki se je zaključil prejšnjo nedeljo z binkoštmi, se v bogoslužju vračamo v čas med letom. To nikakor ne pomeni, da si sedaj lahko kristjani manj prizadevamo, nasprotno, potem ko smo po zakramentih vstopili v božje življenje, smo poklicani biti vsak dan odprti za delovanje milosti, s katero napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje, ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v njegovem vnebohodu na Očetovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. Človeški razum in govorica sta dejansko ne prikladna za razlago odnosov, ki obstajajo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni očetje skušali orisati skrivnost Troedinega Boga tako, da so jo živeli z globoko vero.

Sveta Trojica začne namreč prebivati v nas na dan svetega krsta. »Jaz te krstim«, reče krstitelj »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Božjega imena, v katerem smo krščeni, se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa. Teolog Romano Guardini je o znamenju križa zapisal: »Pred molitvijo ga naredimo zato, da nas duhovno uredi; usmeri misli, srce in hotenje na Boga. Po molitvi, da ostane v nas to, kar nam je Bog podaril.. Tako objame vse bitje, telo in dušo… ter postane vse posvečeno v imenu Troedinega Boga«.

V znamenju križa in v imenu živega Boga je oznanilo, ki poraja vero ter navdihuje molitev. Kakor v evangeliju Jezus obljublja apostolom: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13Jn 16,13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

13 Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), se to dogaja v nedeljskem bogoslužju, ko duhovniki teden za tednom delijo kruh Besede in evharistije. Tudi sveti arški župnik je na to spominjal svoje vernike: »Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje moč za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo končno umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik! Da, duhovnik, vedno duhovnik« (Pismo ob začetku leta duhovnikov).

Dragi prijatelji, vzemimo za svojo molitev sv. Hilarija iz Poitiersa: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627). Kličimo Blaženo Devico Marijo, prvo stvaritev, v kateri je v polnosti prebivala Sveta Trojica, in jo prosimo za njeno varstvo, da bomo lahko dobro nadaljevali svoje romanje.
Vir

Nastanek praznika

Prva nedelja po binkoštih je vsaj že v 5. stol. v Rimu nosila ime »nedelja binkoštne osmine«. Že tedaj so pri maši peli današnji hvalospev v čast presv. Trojici. Po vsebini je ta hvalospev bil vzet iz binkoštnih govorov papeža Leona Velikega (u. 461), ki je vsako leto o binkoštih obširno in globoko govoril o skrivnosti troedinega Boga.

Ponekod (npr. v Nemčiji) so na to nedeljo nastavili praznik vseh svetnikov, ki pa se na tem mestu ni uveljavil in so ga zato pozneje prenesli na 1. november. Cerkev na Zahodu je za prvo pobinkoštno nedeljo uvedla praznik presv. Trojice.

Najprej so ta praznik začeli obhajati v današnji Franciji. Uporabili so že omenjeni hvalospev in sestavili mašni obrazec, ki se je skladal z vsebino hvalospeva. V misalih 9. in 10. stol. že najdemo obrazec, kakršnega imamo še danes. Tedaj se je začela širiti posebna pobožnost do presv. Trojice, zdi se, da najprej pri benediktincih, ki so od 9. stol. naprej presv. Trojici posvetili mnogo samostanov in oltarjev.

V Rimu in pri tistih liturgistih, ki so bili rimsko usmerjeni, kakor je bil npr. Bertold iz Konstance (u. 1100), so ta praznik nekaj časa odklanjali. Bertold piše, kako je papež Aleksander II. (u. 1073) na vprašanje, ali je primerno povsod uvesti poseben praznik presv. Trojice odgovoril: Po rimskem redu naj presv. Trojici ne posvečamo nobenega praznika, kakor tudi ne praznujemo praznika v počeščenje Enote v Bogu; zlasti še, ker vsako nedeljo, da, celo vsak dan obhajamo spomin obojega (PL 151, 1020). Iz pisma Aleksandra III. (u. 1181) pa zvemo, da so drugi obhajali tak praznik na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. Prej omenjeni papež Aleksander II. navaja še drug, zelo jasen razlog za odklanjanje posebnega praznovanja presv. Trojice: »Rimska Cerkev nima navade, da bi sploh kdaj posebej obhajala kak praznik take vrste; saj vendar vsak dan govorimo: ,Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu’ in druge podobne molitve, ki se nanašajo na poveličevanje presv. Trojice«.

Prvotna rimska liturgija je za predmet praznikov vedno imela samo dogodke iz zgodovine odrešenja – ne pa verskih resnic, ki so bile vsebovane že v slehernem obhajanju bogoslužja.

Vendar poznejši papeži niso vztrajali v tem odporu zoper praznik, ki se je v času klinijske reforme tudi preprostemu ljudstvu zelo priljubil. Dokončno pa je praznik presv. Trojice odobril Janez XXII. l. 1334 in ga raztegnil na vso Cerkev.

Psalmi v duhovnih dnevnicah za ta praznik so skoraj popolnoma isti kakor na Marijine praznike. Sestavljavec – morda je bil to škof Štefan iz Liegea (u. ok. 920) – je skrivnost presv. Trojice vsekakor zrl na ozadju učlovečenja druge božje osebe in zato tudi v povezanosti s prebl. Devico, ki jo je krščansko ljudstvo tako rado častilo kot najljubšo Očetovo hčer, kot Mater božjega Sina in kot največjo obdarjenko (nekateri so – v prvih stoletjih še ne – rekli: nevesto) Svetega Duha. Med verno ljudstvo so takšno gledanje širili posebno še cistercijanski samostani, ki so izšli iz reformiranega benediktinskega pravila (pri nas so bili taki samostani v Stični, Vetrinju in Kostanjevici).

Vsebina praznika

V novozaveznem odrešitvenem dogajanju pomeni binkoštni prihod Svetega Duha nekak konec, dovršitev in potrditev tistega dogajanja, v katerem je Bog hkrati z dejanji odrešenja bolj in bolj razodeval tudi skrivnost svojega notranjega življenja. Med cerkvenim letom obhajamo dogodke, ki so važni za naše odrešenje. Praznik presv. Trojice takoj za binkoštmi je nekak povzetek takih praznovanj; povzetek, ki nas spominja na dejstvo, da za celotnim delom odrešenja stoji dejavnost troedinega Boga. In Cerkev nas s praznikom vabi, naj z ljubečo hvaležnostjo poveličujemo nedoumljivo skrivnost »svete Trojice… ker nam je izkazala svoje usmiljenje« (vstopni spev) in v svetem strmenju kličemo s sv. Pavlom: »O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje!« (Rimlj 11, 33Rimlj 11, 33
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

33 O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Ni slučajno, da je papež sv. Leon Veliki ravno o binkoštih tako jasno in toplo razlagal najglobljo krščansko skrivnost, versko resnico o presv. Trojici. Vendar papežu ni šlo zgolj za verski nauk, temveč bolj za prikaz odrešitvenih dejanj troedinega Boga, ki se neprenehoma uveljavljajo v nas. Saj je v vsakem trenutku Oče tisti, ki nas po svojem Sinu, našem Odrešeniku in Sredniku na poti k Očetu, napravlja v Svetem Duhu za svoje otroke in dediče notranjega veličastva in blaženosti samega troedinega Boga. In, če nam prav do danes praznični hvalospev, povzet iz Leonovih govorov, v vznesenem slogu oznanja versko resnico o presv. Trojici in nas spominja na najbolj notranjo skrivnost božjega življenja, potem pač tudi temu hvalospevu ne gre le za nauk sam. V prvi vrsti hoče povedati, da za vsemi odrešitvenimi dogodki, tudi za binkoštnim prihodom Svetega Duha, stoji skrivnost odrešenjske ljubezni in odrešiteljskega delovanja troedinega Boga – in mi naj bi vse svoje življenje postavili pod vpliv te ljubezni, posredujoč jo tudi drugim. Praznik presv. Trojice v svoji celoti obrača naše poglede k praviru vsega odrešilnega dela. Tudi pri tem prazniku gre za obhajanje odrešitvene zgodovine. Zbrani okrog oltarja naj bi se kot novozavezno božje ljudstvo skupno zazrli nazaj v večne korenine svoje človeške in krščanske poklicanosti, prebudili milost, s katero nas je Oče po Sinu v Svetem Duhu obdaril že pri krstu, in se jasneje in močneje usmerili k »blaženemu cilju onkraj meja zemeljske bednosti« (CS 18, 2), k samemu notranjemu občestvu s troedinim Bogom, »k deležnosti pri njegovi lastni sreči« (CS 21, 3).

Ob drugih praznikih cerkvenega leta nam mati Cerkev ob spominu na »čudovita božja dela« (prim. Raz 15, 3Raz 15, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 In peli so pesem Mojzesa, božjega služabnika, in pesem Jagnjetovo, govoreč: »Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota, Kralj vekov. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) našega odrešenja kaže na studence in reke milosti, da bi iz njih zajemali, se utrujeni od življenjskega boja ob njih odpočivali ter krepčali za nadaljnjo pot. Toda vsi ti potočki in reke prihajajo navsezadnje iz enega samega pravira, iz presv. Trojice. Tako nam Cerkev na njen praznik odkriva tisti neizmerni ocean, iz katerega prihajajo vsi blagoslovi in vse milosti, kar se jih v zakramentih, v božji besedi in tudi drugače razliva na nas. Vzbuditi hoče v nas hvaležnost do presv. Trojice, ki ima sama v sebi popolno, brezbrežno in neminljivo srečo, a se kljub temu tako rekoč od vekomaj ukvarja s tem, kako bi osrečila človeški rod. Saj nas je po besedah sv. Pavla Bog že pred stvarjenjem sveta, od vekomaj izvolil (prim. Ef 1, 4Ef 1, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 kakor nas je pred stvarjenjem sveta v njem izvolil, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim; v ljubezni nas je Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
): Oče za svoje otroke, Sin za svoje brate in sodediče, Sveti Duh za svoje prebivališče, za kraj razdajanja »nedoumljivega Kristusovega bogastva« (Ef 3, 8Ef 3, 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana ta milost, da bi poganom oznanil nedoumljivo bogastvo Kristusovo Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

To je tudi vzrok, zakaj hoče Cerkev v nas neprestano ohranjati živ spomin na skrivnost presv. Trojice. V svojih službenih molitvah in obredih ne neha od začetka do konca izpovedovati svojo vero v Očeta in Sina in Svetega Duha. Nobenega psalma, himne in pesmi ni, da bi ga ne končala z imenom presv. Trojice in ga poklonila veličastvu Troedinega. »Čast bodi Očetu…« ter »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« je iz dneva v dan brez nehanja na ustih Cerkve. Pripovedujejo o puščavnikih, ki leta in leta niso molili nobene druge molitve kakor to, ne da bi mogli z majhno žlico človeškega razuma in srca kdaj izčrpati brezbrežni ocean troedinega Boga.

Skrivnost presv. Trojice – obtežitev naše vere?

Neki filozof je dejal: »Iz dogme o sv. Trojici ni mogoče popolnoma ničesar izvajati za naše praktično življenje.« Neredki drugi menijo, da je verska resnica o enem Bogu v treh osebah samo velika obtežitev za razum, kakor da bi Bog hotel reči: »Ti, napuhnjenec, hočeš razumeti – a ponižal te bom s tem, da te bom oslepil; ko me boš hotel doseči, se bom skril za nepredirne oblake.«

Vendar pa Bog ne ravna tako. Bog se v verskih resnicah (ki nikoli niso zgolj razumskega značaja, ampak so vedno tudi in predvsem poziv našemu življenju) razodeva zato, ker je dober in ker nas ljubi – kajti razodevati se pri Bogu pravi: dajati se. V najbolj zastrti od vseh skrivnosti je za nas polnost luči in življenja. »Prava vednost in pravo verovanje v Boga more biti le ponižno priznanje in le strmeča osuplost pred nedoumljivo skrivnostjo; ljubezen je vedno ,misterij’: več je, kakor pa je mogoče izračunati in s preračunavanjem dojeti. Ljubezen sama – neustvarjeni, večni Bog – mora torej biti v najvišji meri skrivnost: misterij sam«. P. Lippert pristavlja: »Iz najtemnejše od vseh skrivnosti pada nova luč na najvidnejše izmed vseh dejstev, kar jih je za nas – na našo človeškost. V breznih božjega življenja odkrivamo tudi resnične globine človeškega življenja, brezna luči, življenja in lepote, ki se nam odpirajo tudi tukaj; v človeškem življenjskem prostoru prebiva odmev in naj bi bila ostvarjena podoba božjega življenjskega prostora.«

Samo za površen pogled se razodetje skrivnosti presv. Trojice zdi malo pomembno. V resnici pa ni nobena stvar tako važna. Če naj se o tem prepričamo, je dovolj, da vidimo, kakšno mesto je ta skrivnost imela v krščanstvu skozi vso zgodovino. V sv. pismu nove zaveze sije skozi sleherno stran. Že v najstarejših časih Cerkve je bila v središču liturgije, kakor je tudi v središču krščanskega življenja – že zaradi tega, ker je ljubezen srce vsega krščanstva. A srce krščanstva je ljubezen samo zato, ker je krščanstvo oznanilo o odrešenju, ki prihaja iz praglobin troedine božje ljubezni. In ta ljubezen se je razodela v tem, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli (1 Jan 4, 91 Jan 4, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Verska resnica o presv. Trojici je neločljivo povezana s skrivnostjo veličastnega odrešenja v katerem skrivnostni »Bog nad nami« (Oče) postane »Bog z nami« (učlovečeni Sin) in »Bog v nas« (Sveti Duh: milost).

Šele, ko v spoštljivem strmenju izpovedujemo vero v tri osebe v edinem Bogu, vstaja v nas slutnja, zakaj sv. Janez pravi: »Bog je luč« (1 Jan 1, 51 Jan 1, 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

I. HODIMO V LUČI 5 In to je oznanilo, ki smo ga od njega slišali in ga vam oznanjamo: Bog je luč in nobene teme ni v njem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), luč, ki sveti samemu sebi in vsem stvarem; in »Bog je ljubezen« (1 Jan 4, 81 Jan 4, 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Ta v Kristusu razodeta skrivnost notranjega božjega življenja, ki za nas ostane še vedno – svetlo-temna – skrivnost, nam daje slutiti, da gre tukaj res za Boga in ne za človeško iznajdbo. In ta skrivnost ostane korenina in središče vseh drugih skrivnosti naše vere – tudi vseh tistih, glede katerih bi bili v skušnjavi, da bi jih označili za bolj »koristne« in bolj »zanimive«, ker se pač nanašajo bolj naravnost na nas. Skrivnosti našega zveličanja, učlovečenja in odrešenja imajo svojo poslednjo in najvišjo razlago v ljubezni, ki prežarja tri božje osebe: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jan 3, 16Jan 3, 16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

16 Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). »Ko je prišla polnost časov, je Bog poslal Duha svojega Sina v naša srca, ki kliče: Aba, Oče! Zato nisi več suženj, ampak sin; ako pa sin, tudi dedič po Bogu« (Gal 4, 4-7Gal 4, 4-7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Ko je pa prišla polnost časov, je poslal Bog svojega Sina, rojenega iz žene, podrejenega postavi, 5 da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako prejeli posinovljenje. 6 Ker ste pa sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v naša srca, ki kliče: Aba, Oče! 7 Zato nisi več suženj, ampak sin; ako pa sin, tudi dedič po Bogu. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). »Verska resnica o presv. Trojici je sklepni kamen vse čudovite arhitekture krščanstva. Odvzemi ta kamen in vse se zruši.«

V resnici je krščansko življenje prijateljska povezanost s tremi božjimi osebami. Vse to življenje se razvija in napreduje med krstnim obrazcem: »Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« ter plamenečo prošnjo, s katero se Cerkev obrača na Boga v trenutku kristjanovega smrtnega boja: »Dasi je grešil, vendar Očeta in Sina in Svetega Duha ni zatajil, ampak je veroval!«

Med tema dvema slovesnima trenutkoma morajo biti tudi vsi naši dnevi tako ali drugače posvečeni z mislijo na presv. Trojico. »Presv. Trojica, to je naše prebivališče, naš dom, naša očetna hiša, iz katere nikoli ne smemo izstopiti«

Sedanje življenje ne more biti nič drugega kakor priprava na popolno, večno osrečujoče zedinjenje s tremi božjimi osebami in v njih z vsemi odrešenimi ljudmi. Bolj in bolj moramo dozorevati za to zedinjenje. A že sedaj je to življenje posest veselja. »Verovati, da Bitje, ki se imenuje Ljubezen, prebiva v meni vse trenutke dneva in noči, to je napravljalo iz mojega življenja predokus nebes« (Marie d’Incarnation). Bossuet (izg. Bosüe) je dejal: »Oblikujemo v sebi presv. Trojico s tem, da smo zedinjeni z Bogom, da spoznavamo Boga, da ljubimo Boga. In ker bo naše spoznanje, ki je sedaj nepopolno in temno, preminilo, in ker je ljubezen edina stvar, ki ne bo nikdar minila in se nikoli ne bo izgubila, zato ljubimo, ljubimo, ljubimo: delajmo brez konca tisto, kar bomo delali brez konca; delajmo brez konca v času tisto, kar bomo brez konca delali v večnosti.
Vir = Leto svetnikov