Sveta Uršula Ledochowska – ustanoviteljica kongregacije uršulink Jezusovega trpečega srca.
Ko je leta 1983 sveti oče Janez Pavel II. obiskal svojo domovino, je v mestu Poznan razglasil za blaženo Julijo Uršulo Ledochowsko. To je bila prva beatifikacija na Poljskem. Če je legenda o sv. Uršuli iz 4. stoletja precej skrivnostna, pa o tej sveti Uršuli iz 20. stoletja vemo zelo veliko. Leta 2003 jo je Sveti oče razglasil za svetnico.
DRUŽINSKE KORENINE
Anton Ledochowski (1755-1835): praded, poslanec v senatu, vitez reda sv. Stanislava. Po smrti svoje žene je vstopil v kongregacijo duhovnikov misijonarjev v Varšavi.
Ignacij Hilarij Ledochowski (1789-1870): stari oče, ki je v času Napoleonovih vojn prejel križ častne legije. Sodeloval je tudi pri novembrski vstaji in da ga ne bi odselili v Sibirijo, se je moral z družino preseliti v Avstrijo. Ko se je ob koncu življenja vrnil v svojo domovino, se je naselil v dominikanskem samostanu Klimontowo.
Kardinal Mieczyslaw Ledochowski (1822-1902): stric, nadškof v Gnieznu, Poznan, primas Poljske. Ker je v času kulturnega boja branil Cerkev in pravico do maternega jezika, je bil vržen v ječo. V Rimu je bil kot kardinal prefekt kongregacije za širjenje vere.
Anton Ledochowski (1823-1885): oče, po novembrski vstaji leta 1830 se je s svojim očetom preselil v Avstrijo. 1883 se je z družino vrnil na Poljsko.
Jozefina Salis Zizers (1831-1909): mati, izšla iz stare švicarske družine vitezov. Iz te družine so izšli državniki in herojski vojaki, zvesti katoliški Cerkvi.
blažena Maria Teresa (1863-1922): Julijina starejša sestra. Imenujejo jo »Mati Afrike«. Za blaženo je bila razglašena leta 1975.
Vladimir (1866-1942): brat, vrhovni predstojnik jezuitov.
Ignacij (1871-1945): mlajši brat, general poljske vojske, umrl v koncentracijskem taborišču Dora, blizu Nordhausna.
1865
Julija je zagledala luč sveta v Loosdorfu, na jugu Avstrije kot druga od sedmih otrok Antona in Josefine Salis Zizers.
1883
Družina Ledochowski se je preselila v Lipnico Murowano blizu Krakowa.
1886
Julija je vstopila v samostan uršulink v Krakowu, ki je bil vse do Rusije znan po svoji duhovnosti in po vzgojnem in študijskem pomenu.
1907
Z blagoslovom papeža Pija X. je z dvema sestrama šla vse do Sankt-Petersburga in tam prevzela vodstvo internata za dekleta iz liceja Svete Katarine.
1908
Za skupnost, ki je živela skrito, je mati Uršula dosegla samostojnost hiše v Sankt- Petersburgu in postala njena predstojnica. Bodoče uršulinke so se tu v popolni skritosti pripravljale na redovno življenje.
1910
Ob Finskem zalivu je zgradila hišo za skupnost in licej z internatom za dekleta. V njem bo mati Uršula uporabila svoje pedagoške sposobnosti.
1914
Zaradi napovedane vojne je sledil izgon matere Uršule iz Rusije. Naselila se je v Skandinaviji, najprej v Stockholmu in nato na Danskem. Zaradi političnih dogodkov in revolucije v Sankt-Petersburgu l. 1917 je počasi pomagala, da so tja prišle njene sestre. Z njimi je organizirala šolo za skandinavska dekleta.
Vključila se je v življenje krajevne cerkve in sodelovala z odborom za pomoč vojnim žrtvam, ki ga je v Švici organiziral Henryk Sienkiewicz.
1920
Skupnost uršulink v Sankt-Petersburgu se je vrnila v osvobojeno Poljsko in se naselila kraju Pniewy blizu Poznana. Kmalu po tem je od Svetega sedeža dobila dovoljenje, da se oblikujejo v kongregacijo sivih uršulink. Iz prvotnega debla je pognala nova mladika, ki je želela živeti tako uršulinsko duhovnost kot tudi tradicijo poučevanja in vzgoje; v tem je videla prednostno orodje evangelizacije v obdobju sprememb. Obenem je iskala oblike, ki bi ustrezale novim potrebam, še zlasti ubogih ljudi.
Pod vodstvom matere Uršule se je kongregacija hitro razvila. Na Poljskem so se razvile hiše, na vzhodu pa misijonske postojanke. Že leta 1928 je kongregacija zaživela v Italiji, leta 1930 pa so sestre odprle prvo hiše v Franciji, kjer so sprejemale dekleta s Poljske, ki so v Francijo prihajale služit kruh.
Mati Uršula je s preprostim in rednim življenjem vzgajala svoje sestre za ljubezen do Boga. Spodbujala jih je, naj bodo polne predanosti in iznajdljivosti za bližnje, še posebej za otroke in mlade. Zanjo so nasmeh, vedrina in dobrota najboljši izrazi povezanosti s Kristusom. Tovrstno pričevanje je moč za evangelizacijo in za vzgojo. S. Uršula dokazuje, da je svetost dosegljiva za vse, da je svetost v neločljivi ljubezni do Boga in do bližnjega, v zvestem izpolnjevanju dolžnosti vsakdanjega življenja.
Mati Uršula je veliko potovala, ko je obiskovala svoje skupnosti in odgovarjala na nove izzive v poslanstvu. Dojela je, kako pomembno vlogo imajo organizacije, ki podpirajo katehezo in versko vzgojo, zato je na Poljskem uvedla Evharistično križarstvo. Urejala je revije za otroke in mlade in zanje pisala članke. Za aktivno udeležbo v redovnem, kulturnem in socialnem življenju je v domovini prejela državna odlikovanja. Življenje matere Uršule je bilo predano Kristusu in ta ljubezen jo je priganjala, da je delovala. Ljubila je vsako osebo, ki jo je srečala, ne glede na njeno vero, prepričanje ali družbeni položaj.
1939
29. maja je umrla v Rimu. Ljudje so o njej govorili: »Umrla je svetnica.«
1983
Janez Pavel II. jo je 20. junija v Poznanu razglasil za blaženo.
1989
Njeno telo so iz Rima prepeljali na Poljsko in ga položili v kapelo materine hiše kongregacije v Pniewyju.
2002
Zaključili so proces za razglasitev za svetnico s tem, da so priznali zadnji čudež na priprošnjo blažene Uršule.
»Imaš Jezusa v tabernaklju, Jezusa v vsakdanjem obhajilu; si v Božji volji, kaj še potrebuješ za svojo srečo? Biti moraš srečna, polna Božjega veselja, ki ni odvisno od zunanjih okoliščin. Samo to mora izžarevati okrog z tebe, tako izžarevaj.«
(Mati Uršula, Oporoka)
»Več ko je dela, bolj čutimo, da je vse odvisno od našega notranjega dela.
Bolj ko bo notranje delo intenzivno, bolj nas bo Gospod Bog blagoslavljal.« (Mati Uršula bratu Vladimiru)
»Moj prvi apostolat je apostolat vedrine in veselja.« (Mati Uršula)
Vir
V Rimu, sveta Uršula (Júlija) Ledochowska, devica, ki je ustanovila Inštitut sester uršulink od Umirajočega Srca Jezusovega in se podala na potovanja po Poljski, Skandináviji, Finski in Rusiji.
Vir