sveta Vincencija Gerosa – devica in redovnica

Vincencija Gerosa

Njeni starši so se ukvarjali s trgovino v vasi Lovere v škofiji Brescia v Italiji. Ker v tistih časih še ni bilo pravih šol, so jo nekaj malega brati naučili starši. Edina knjiga, ki jo je imela, je bil molitvenik in edini sprehod ji je bil od doma do cerkve in nazaj. Bila je skromna v hrani in obleki, ter zelo lepega vedenja. Že kot majhna deklica se je večkrat zaprla v hišo in se bičala. Veliko pobožnost je gojila do sv. Neže. Po smrti svojih staršev je z vsem svojim imetjem priskočila na pomoč ubogim in brezposelnim. Okoli sebe je zbrala dekleta in z dovoljenjem duhovnika ustanovila družbo, podobno Marijini družbi. Ta dekleta so se po sveti maši zbirala v njeni hiši kjer so molile dnevnice blažene Device Marije in brale pobožne knjige. Krasile so cerkev, prale so cerkveno perilo, popravljale so cerkvene obleke in obiskovale bolnike. V tem se je najbolj odlikovala Gerosa sama in so jo zaradi tega povsod tam klicali za "doktorico".
Prišlo pa je v Lovere še neko drugo pobožno dekle, Bartolomeja Capitanio. Ta je začela učiti deklice šolskih predmetov. Ob pomoči Vincencije Gerose je popravila eno staro hišo, ki naj bi bila župnišče in kjer se je nato ob nedeljah zbralo do tristo mladih. Uredili sta tudi šolo in bolnišnico. Sveta Bartolomeja Capitanio je bila učiteljica, sveta Vincencija pa bolničarka. Nobena pa pri tem ni hotela biti predstojnica. Bartolomeja je odgovarjala: "Jaz sem premlada." Gerosa pa se je branila rekoč:" Jaz pa sem preneumna." O blažena ponižnost. Z nekaterimi zglednimi dekleti je ustanovila družbo po pravilih svetega Vincencija Pavelskega. Bartolomeja je umrla zelo mlada. Gerosa je s pomočjo molitev in žrtev ne samo obvarovala Družbo pred razpadom, ampak jo je še povečala in razširila. Družba ima danes (8. oktober 1936) 6700 redovnic in 550 hiš.
Bila je zelo ljubezniva do ubogih in trpečih, krasila jo je živa vera, trdno zaupanje v Božjo Previdnost in globoka ponižnost. Nekoč je vzdihnila v kapelici pred oltarjem: " O Jezus, spremeni me in vzemi to mojo glavo." Ena od novink, ki jo je slišala, pa ji je rekla: "Pa jo daj meni." Zaradi dobrodelnosti so jo klicali za "tetico" celotnega področja. Ko je leta 1847 umrla, so vsi govorili: "Resnično, to je bila svetnica." K blaženim je bila prišteta 7. maja 1933. Leta 1921 sta se na njeno priprošnjo zgodili čudežni ozdravljenji dveh redovnic. Ena je po ozdravljenju odšla v indijanske misijone. Za njeno zdravje se je zmolilo 24 devetdnevnic in tako se je zgodil čudež.
Vir

Rodila se je 29. oktobra leta 1784, umrla pa 28. junija leta 1847.
Leta 1832 je skupaj s sveto Bartolomejo Capitanio ustanovila "Sestre ljubezni". Za svetnico je bila razglašena leta 1950.
Vir