sveta Virginija Centurione Bracelli – vdova in redovnica

sveta Virginija Centurione Bracelli - vdova in redovnica»Prosim, Gospod, daj mi milost, da te ljubim in ti služim z vsem srcem in vso močjo. Prosim te, daj mi duha ponižnosti in zanikanja same sebe. Prosim te, da opravljam svojo službo usmiljenja s tem, da z ljubeznijo pozorno poslušam uboge in jim pomagam. Prosim te, o Bog, podeli mi to milost, da bom bolj premišljeno govorila in bila pripravljena bolj pomagati kot govoriti.«

Ime: Izhaja iz starorimskega rodbinskega imena Verginius. Povezujejo ga z latinsko besedo virgo (rod. virginis), »devica«.
Rojena: 2. aprila 1587.
Kraj rojstva: Genova, največje pristaniško mesto na severu Italije.
Umrla: 15. decembra 1651.
Kraj smrti: Rojstno mesto Genova.
Družina: Pripadala je visoki genovski aristokraciji. Njen oče Jurij Centurione je bil tožilec, senator, guverner Korzike in genovski dož. Po njem je podedovala pogum in temperament, po materi Leliji Spinola pa zavzemanje za življenje po krščanskih vrednotah.
Zakon: Komaj petnajstletno jo je oče poročil z Gašperjem Grimaldijem Bracellijem iz bogate plemiške rodbine, a zakon ni bil srečen, saj se je mož vdajal razuzdanosti in hazarderstvu. Rodila sta se jima dve deklici, Lelia in Izabela. Zaradi svoje lahkomiselnosti je mož kmalu zbolel in umrl v Aleksandriji, kamor je odšel na zdravljenje. Virginija ga je spremljala, mu v bolezni potrpežljivo stregla ter ga na koncu prepričala, da se je spreobrnil in pred smrtjo spravil z Bogom.
Vdova: Oče je želel svojo hčer – vdovo znova poročiti, a se mu je uprla in naredila zaobljubo večne čistosti. Ostala je na domu svoje tašče, skrbela za vzgojo svojih hčera in se posvečala dobrodelnosti in molitvi.
Dobrodelnost: Po poroki hčera se je popolnoma posvetila skrbi za najbolj pozabljene in odrinjene na rob družbe. Ustanavljala je šole za poučevanje in usposabljanje revnih otrok ter skrbela za ostarele in bolne.
Kalvarija: Po smrti svoje tašče je palačo spremenila v zatočišče za begunce in pomoči potrebne. Zaradi vojne in vse večje revščine je leta 1631 najela prazen samostan Monte Calvario, zgradila dodatna poslopja za bolnišnico, kjer je skrbela za več kot 300 bolnikov. Tu je ustanovila »Center Matere usmiljenja, zavetnice ubogih v Jezusu Kristusu«.
Skupnost: Z dekleti, ki so ji sledile pri njenem delu in jih je vzgajala, se je leta 1634 preselila v dve hiši ob reki Bisogno in tam zgradila cerkev, posvečeno Naši Gospe begunki. Obrnila se je na senat republike, ki je priznal njeno ustanovo. V letih 1644–1650 je nastalo Pravilo. Institucija se je kasneje razdelilla v dve kongregaciji: Sestre naše Gospe begunke z gore Kalvarije ter Hčere naše Gospe s Kalvarije.
Poslanstvo: Poslanstvo sester je služiti v bolnišnicah, sanatorijih, domovih za ostarele, v šolah in pastorali. Sestre danes delujejo v Italiji, Latinski Ameriki, Argentini, Salvadorju, Afriki, na Filipinih ter na Poljskem.
Zavetnica: Svoje kongregacije.
Upodobitve: Upodabljajo jo v modri redovni obleki z belim nabranim ovratnikom in daljšo naglavno ruto, položeno čez prsi na ramena. V roki drži križ z velikim rožnim vencem.
Goduje: 15. decembra.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 22. septembra 1985 razglasil za blaženo, 18. maja 2003 pa za svetnico.
Vir