Kljub temu da o življenju svete Vivine nimamo skorajda nobenih pisnih dokumentov in zato premalo zanesljivih zgodovinskih podatkov, je pa zato skozi vso zgodovino toliko bolj izpričano njeno češčenje v Belgiji in čudeži, ki so se dogajali na njeno priprošnjo. Kot mlado dekle iz ugledne plemiške družine je imela veliko snubcev, a je vse zavrnila. S 23 leti je najprej zaživela kot puščavnica, ko je njen zgled pritegnil še druge, pa je ustanovila samostan in sprejela pravila benediktinskega reda.
Ime: Najbolj znana različica imena je Vivijana, ki je ženska oblika latinskega imena Vivianus, ki ga izpeljujejo iz latinskega glagola vivere »živeti« ali pridevnika vivus »živ«. To pa naj bi bilo voščilno krščansko ime.
Rodila se je okoli leta 1109 (1103) v kraju Oisy v Belgiji, umrla pa 17. decembra okoli leta 1176 v kraju Bigarden pri Bruslju, prav tako v Belgiji.
Družina: Bila naj bi plemenitega rodu iz rodbine lordov Oisy. Njen oče je bil Hugo d’Oisy, mati pa Hildiarda. Imela sta sedem otrok, Vivina je bila prvorojenka.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red na Zahodu. Leta 529 ga je na Monte Cassinu ustanovil sv. Benedikt. Njihovo geslo je ora et labora, moli in delaj. Po redovnih pravilih benediktincev so se zgledovali številni poznejši redovi. Žensko vejo reda, benediktinke, je ustavila sv. Sholastika, sestra sv. Benedikta.
Ustanova: Vivina je skupaj z vojvodo Gottfriedom Bradatim ustanovila samostan Grand-Bigard pri Bruslju in bila v njem prva opatinja. Leta 1794 so opatijo ukinili.
Zavetnica: Priporočajo se ji kot zavetnici proti boleznim grla, vročici in vnetju rebrne mrene; pri živini pa velja za priprošnjico proti slinavki in parkljevki. Častijo jo tudi kot zavetnico proti kugi.
Upodobitve: Vivina je večinoma upodobljena kot benediktinska opatinja. Njen poseben atribut je goreča sveča, ker naj bi nekoč na čudežen način pripravila ugaslo svečo, da je zopet zagorela. Na vseh upodobitvah ima pri sebi tudi knjigo, včasih zakrivljeno opatsko palico, tudi model cerkve ali vazi podobno posodo.
Čudeži: Eden najbolj znanih čudežev na njeno priprošnjo naj bi se zgodil v mestu Orbais. Tu je leta 1764 med živino razsajala huda epidemija, ki pa je, potem, ko so verniki poromali na grob svetnice in njej v čast darovali sveto mašo, čudežno prenehala.
Češčenje: Leta 1625 je papež Urban VIII. dovolil ustanovitev posebne bratovščine, posvečeno sveti Vivini, ki jo je Pij V. 8. maja 1820 znova potrdil.
Grob: Ko je bila opatija Grand-Bigard leta 1794 ukinjena, so njene relikvije prenesli najprej v Notre-Dame des Victoires pri Bruslju, od leta 1812 pa so v belgijskem romarskem kraju Orbais.
Življenjepis: »Življenje blažene Viviane« je biografija, nastala na začetku 13. stoletja, ki bolj opisuje čudeže, ki so se dogajali na grobu svetnice, ob strani pa pušča zgodovinske okoliščine njenega življenja.
Goduje: 17. decembra ali 19. decembra (v nadškofiji Mecheln-Bruselj), pa tudi 25. septembra.
Vir
Blizu Bruslja na Brabantskem (v današnji Belgiji), sveta Wiwína, prva opatinja samostana Blažene Marije iz Grand-Bigarda.
Vir