sveti Abraham – očak

Abraham Imena: Abraham, Abram, …
Abraham je ena najvidnejših osebnosti stare zaveze, včasih zasenči celo Mojzesa. Abraham in njegovi ožji sorodniki so člani prvega svetopisemskega ljudstva, ki sodi že v čase naše sedanje kulturne zgodovine. Dogodki, ki jih opisuje prva Mojzesova knjiga v zvezi z Abrahamom, močno pričujejo o božjem vodstvu, o srečanju z Bogom, o božjem posegu v očakovo življenje in o njegovi veri v osebnega Boga, zato ga imamo za »očeta vseh verujočih«.

Abraham ali Abram, kakor se je prvotno imenoval, je bil doma v Uru na Kaldejskem v današnji Mezopotamiji. Bog ga je poklical, naj zapusti rodno deželo, ki je tonila v malikovalstvu, in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal. Abraham je verjel in se s svojimi najbližjimi odpravil na pot v Kanaan.

Zaradi lakote v deželi je moral iti v Egipt. Ker se je bal za svoje življenje, je Egipčanom predstavil ženo Sarajo kot sestro. Ko pa si jo je faraon
poželel, mu je Abraham povedal resnico. Faraon ga je obdaroval, mu dal spremstvo in Abraham se je vmil v Kanaan. Sveto pismo pripoveduje dalje o Abrahamovem srečanju s kraljem in z duhovnikom Melkizedekom, ki mu je prinesel kruha in vina in izrekel božji blagoslov. Abraham je imel dva sina, enega od sužnje Agare, drugega od svoje žene Saraje, ki je tedaj, ko je zanosila, dobila ime Sara. Ime mu je bilo Izak. Temu so veljale božje obljube. Bog je zelo preizkušal Abrahamovo vero, ko je zahteval, naj mu daruje sina Izaka na gori Moriji. To se sicer ni zgodilo.

Apostol Pavel v pismu Hebrejcem zelo hvali Abrahamovo vero. »Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre …«
Pot Abrahamove vere je bila in je še danes nenehna pobuda za razmišljanje o veri kristjanov.
Goduje 9. oktobra.
Vir

Abraham»Abraham je upal proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18). 

Abraham (aram. oče ljudstev) velja za pralik vere in začetnika odrešenjske zgodovine. Sveto pismo hvali njegovo poslušnost glasu, ki ga je vabil, naj zapusti deželo, ki jo pozna, in mu sledi v deželo, ki mu jo bo Gospod pokazal (prim. 1 Mz 12,2sl.). Njegova pot v neznano je dosegla kalvarijski vrh, ko je Gospod zahteval od njega, da mu vrne sina – blagoslov in prihodnost. V tistih trenutkih neznanskih preizkušenj se je rodila vera, »da more Bog tudi od mrtvih obujati« (Heb 11,17). Postal je ne samo oče Izakovega rodu, temveč vseh, ki imajo dovolj poguma in ponižnosti, da se izpostavijo izzivu vere. Abrahamova vera ne obvaruje pred dvomom in temo, rojeva pa moč, ki željo po imetju spreminja v željo po darovanju, željo po oblasti v željo po služenju, željo po slavi v željo po zvestobi. Ta vera spreminja zgodovino sveta v odrešenjsko zgodovino, tebe in mene pa v Gospodovega prijatelja, ki je »popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti« (Rim 4,21).
Maksimilijan Matjaž
Vir

Spomin svetega Abrahama, patriarha in očeta vse verujočih, ki je, poklican od Gospoda, odšel iz mesta Ur na Kaldejskem, iz svoje domovine, prehodil deželo, katero je Bog obljubil njemu in njegovemu potomstvu. Prav tako je pokazal vso svojo vero v Boga, ko je upal proti upanju, da mu bo od Gospoda dan, že kot starčku, edinorojeni sin Izak od nerodovitne žene. Ni se uprl, da ga ne bi daroval v žrtev.
Vir