Današnji svetnik, na krščanskem vzhodu dokaj poznan, je preživel v prvi polovici IV. stoletja 23 let v dveh meniških središčih v Gornji Tebaidi, na desnem bregu reke Nil. Eden od njih je bil prvi samostan, v katerem so živeli redovniško življenje po pravilu sv. Pahomija. Drugi je bil v Phebou, v njem pa je bil sedež predstojnika in ekonoma družbe sv. Pahomija. Po tem času je Abraham prečkal reko Nil in se naselil v Manufu, kjer je zgradil kolibo ter v njej živel kot puščavnik v popolni samoti in oddaljenosti od sveta.
Živel je po pravilu sv. Pahomija, ki pa jih je upošteval in živel zelo dosledno. Hranil se je z rastlinjem, noči pa preživel v pobožnem bedenju. Ko je umiral, je bil ob njem sv. Teodor, ljubljeni učenec in naslednik sv. Pahomija v Phebou. Aleksandrijski sinasarij iz 13. stoletja navaja obilo anekdot iz življenja tega svetega puščavnika. Še posebno je slaven po tem, da je vse kar je jedel bil praktično samo bob, ki ga je nabiral in so ga Egipčani prezirali. Tudi sveti puščavnik Abraham je bil v očeh sveta eden od “norcev”, v luči vere pa je bil on edini moder, saj je znal prav vrednotiti to, kar je človeku najbolj potrebno. Z vsemi silami se je trudil, da bi bil moder po pravilih Evangelija, po vzoru ponižnega in ubogega Kristusa. Zdi se mi, da nam tudi ta sveti puščavnik, prostorsko in časovno tako oddaljen, lahko pove kaj čisto modernega, naši potrošniški družbi, ki razmetava zemeljske dobrine. Njegovo sporočilo je skladno s tem, kar nam govorijo nekateri naši preudarnejši sodobniki. Navedel bom samo enega od njih, matematika Mihaila Mesaroviča, ki je nekje zapisal:” Če želi človeški rod še naprej živeti, moramo v sebi razvijati občutek povezanosti z rodovi, ki šele prihajajo in biti pripravljeni na svoj račun tudi prihodnjim rodovom prepustiti del dobrin te zemlje. Če vsaka generacija vse, kar je možno doseči želi samo zase, potem bo človeštva konec.” Potrebno nam je torej iti v šolo puščavnikov, asketov, ki so se zadovoljili s tem, kar je najmanj potrebno in najnujnejše za življenje. To je edini način, da pridemo iz sodobne krize.
Goduje 27. oktobra.
Vir