sveti Aelred – cistercijanski opat

AelredRodil se je leta 1109 v Durhamu v Angliji v plemiški družini. Otroštvo je preživel na dvoru škotskega kralja Davida I. kot tovariš in prijatelj njegovega sina Henrika. Odlikoval se je po potrpežljivosti in ljubeznivosti, na dvoru je bil priljubljen, tako da se mu je obetala bogata kariera. Aelred pa je namesto posvetne slave in bogastva izbral meniško življenje. Štiriindvajsetleten je vstopil v cistercijanski samostan v Rievaulxu, ki je bil v tistem času v največjem razcvetu. Med sobrati je užival velik ugled in spoštovanje zlasti zaradi svoje pobožnosti in bratske ljubezni. Potem ko je nekaj časa vodil in poučeval novince, so ga leta 1146 izvolili za opata. Samostan v Rievaulxu je bil vodilni v Angliji, tako da je opat Aelred veliko potoval in nadzoroval še druge samostanske skupnosti. Imel je tudi velik vpliv na civilno življenje v deželi, zlasti na kralja Henrika II. Iz ljubezni do meniškega življenja je večkrat odklonil ponujeno škofovsko čast. Zadnja leta življenja je bolehal in umrl star komaj 57 let. Znan je zlasti po dveh svojih spisih: Ogledalo ljubezni in Duhovno prijateljstvo.

»K ljubezni do sovražnikov, v čemer je popolnost bratske ljubezni, nas bolj kot kaj drugega nagiba hvaležno premišljevanje čudovite potrpežljivosti, s katero je najlepši med človeškimi sinovi prepustil lepoto svojega obličja hudodelcem, da so ga opljuvali … Oče, odpusti jim! Kdo bi ob tem čudovitem glasu, polnem milobe, ljubezni in notranjega miru takoj z vsem srcem ne objel svojih sovražnikov? Oče, pravi, odpusti jim! Ali more biti kakšna molitev še bolj polna ljubezni? … Če hočeš sebe prav ljubiti, se ne kvari s telesnim uživanjem. Da ne boš podlegel temu poželenju, vzljubi evharistični kruh. Končno, če se hočeš umiriti v blaženosti bratske ljubezni, objemi tudi sovražnike z resnično ljubeznijo. Da ta božji ogenj ne bi ugasnil sredi krivic, ki jih doživljaš, z očmi srca nenehno glej na tiho potrpežljivost našega ljubega Gospoda in Odrešenika.«

»Pohitimo k božji nevesti, stopimo h Gospodovi materi, pristopimo k njegovi najodličnejši služabnici! Kaj bomo vendar storili zanjo? Kakšne darove ji bomo poklonili? O, da bi ji vsaj mogli povrniti to, kar smo ji dolžni! Dolžni smo jo častiti, ji služiti, dolgujemo ji ljubezen in hvalo. Dolžni smo ji izkazovati čast, ker je mati našega Gospoda. Kdor ne časti matere, ne časti sina … Marija je naša mati, mati našega življenja, mati naše neminljivosti, mati naše luči.«

»Kako dobro se počutim, ko vidim, da se tudi Gospod vsega veličastva v svojem telesnem naporu in človeških čustvih ne kaže močnega, pač pa šibkega. Kakšna tolažba je to v mojih slabostih! Ta slabost mojega Gospoda mi brez dvoma daje moč in trdnost v moji nemoči.«
Sveti Aelred, cistercijanski opat, goduje 12. januarja, pri cistercijanih pa 3. februarja .
Vir

V samostanu Rievaulx [rivó] ( v Northúmbriji), sveti Aelréd (Ælred), opat, ki je bil vzgojen v kraljevski šoli Škotske. Vstopil je v cistercijanski red, bil odličen učitelj meniškega življenja, ter blagohotno in neprestano v dejanju in spisih pospeševal duhovno prijateljstvo v Kristusu.
Vir

AlfredSveti Alfred je bil cistercijanski opat v Angliji. Rodil se je leta 1109 v mestu Hexam v Yorkshiru. Zelo mlad je prišel na dvor škotskega kralja Davida, da bi si pridobil primerno vzgojo in izobrazbo. Kot mladega dvorjana so ga imeli vsi radi, saj je bil prijazen in prijetnega značaja, kmalu pa mu je bila zaupana služba oskrbnika kraljevih posesti. Kralj David je bil globoko veren vladar in je v svoje kraljestvo poklical cistercijane, ki so ustanovili nekaj samostanov. Življenje redovnikov je pritegnilo mladega Alfreda in pri triindvajsetih letih se je odločil za redovniški poklic ter leta 1134 vstopil v cistercijanski samostan. Po devetih letih redovniškega življenja so ga prvič izvolili za opata samostana in to službo je opravljal vse do svoje smrti leta 1166. Že za časa svojega življenja je veljal za svetnika in bil zelo priljubljen: bil je prisrčnega značaja, poln modrosti in bistrega duha. Napisal je tudi nekaj svetniških življenjepisov, molitev in bogoslovnih spisov.
Vir

»Marija, ki je Kristusova mati, je potemtakem mati naše modrosti, mati naše pravičnosti, mati našega posvečenja, mati našega odrešenja. Zato je ona za nas bolj mati kakor naša telesna mati. Po njej smo bili rojeni na odličnejši način, ker iz nje izhaja naša svetost, naša modrost, naša pravičnost, naše posvečenje, naše odrešenje.« Tako je o božji Materi Mariji vzneseno govoril sv. Alfred, cistercijanski opat v Angliji, ki je umrl na današnji dan leta 1166. Prav zaradi te njegove sinovske ljubezni do nebeške Matere ga imenujejo »sveti Bernard severa«.
V starih latinskih listinah ima ta svetnik različna imena: Aelred, Ailred, Alred, Ethelred, Alredus pa tudi Alvredus, zato je oblika Alfred, ki je znana pri nas, kar zvesta latinskim imenom. Alfred se je rodil leta 1109 v mestu Hexham v Yorkshiru. Najbrž je bil sin plemiških in uglednih staršev, ker je zelo mlad prišel na dvor škotskega kralja Davida, da bi prejel družbenemu položaju primerno vzgojo in izobrazbo. Bil je tako lepega in prijaznega obnašanja, da so ga vsi na dvoru vzljubili.
Kralj David je imel tako zaupanje v mladega dvorjana, da ga je postavil za dvornega maršala oskrbnika svojih posesti. Ta vladar je bil globoko veren in v želji, da bi tudi njegovi podložniki napredovali v veri in pobožnosti, je v svoje kraljestvo poklical cistercijane, ki so ustanovili nekaj samostanov.
Življenje teh redovnikov je pritegnilo pozornost mladega dvorjana Alfreda. Ko mu je bilo triindvajset let, je prosil kralja, naj ga razreši zaupane mu službe na dvoru, ker se je odločil za redovniški poklic. Kralj je njegovo prošnjo uslišal in Alfred je leta 1134 vstopil v cistercijanski samostan Rievaulx. Bil je tako vzoren menih, da so ga po devetih letih njegovega redovnega življenja izvolili za opata sosednjega samostana, kjer je ostal pet let, potem pa se je vrnil v svoj prejšnji samostan, kjer je bil tudi izvoljen za opata in je to službo vestno opravljal vse do svoje zgodnje smrti 12. januarja 1166, ko je dopolnil komaj 57 let.
Alfreda so imeli za svetnika že za njegovega življenja; vsi so ga imeli radi zaradi njegovega prisrčnega značaja, spoštovali so ga zaradi bistrine njegovega duha in modrih nasvetov, občudovali zaradi svetosti njegovega življenja in čudovitih govorov, s katerimi je vnemal srca za Boga. Njegovo življenje je prvi opisal menih Walter Daniel, ki je sedemnajst let živel v samostanu Rievaulx, ko je bil tam Alfred opat. Alfred je napisal več svetniških življenjepisov, lepih molitev, ohranilo se je tudi nekaj njegovih bogoslovnih spisov.
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Alfred ali, skrajšano, Fredi ne enih ne drugih ni veliko.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.