sveti Albert Hurtado Cruchaga – redovnik

Albert Hurtado CruchagaAlbert Hurtado Cruchaga je bil rojen 22. januarja 1901 v Viña del Mar (Čile). Kot štirileten je ostal brez očeta. Njegova mati je morala pod neugodnimi pogoji prodati skromno lastnino, da je plačala družinske dolgove. Zaradi tega sta Albert in njegov brat morala iti živet k sorodnikom in se često preseljevati od enega k drugemu od njih. Šele kot dvajsetleten je Albert mogel iti prebivat skupaj z materjo in mlajšim bratom Mihaelom v njihovo lastno stanovanje.

Že od otroških let je torej Albert izkusil, kaj pomeni biti ubog, brez doma in prepuščen na milost in nemilost drugih. Verjetno je to podzavestno, a stvarno vplivalo na to, kar bo njegovo poslanstvo kot Gospodovega apostola. Istočasno je bližina in ljubezen njegove matere imela velik pozitiven vpliv na njegov osebnostni in duhovni razvoj. Prav ona je naučila svojega sina Alberta, “da je dobro imeti roke sklenjene za molitev, a je še bolje odpreti jih za dajanje.”

Štipendija mu je omogočila, da je obiskoval jezuitsko visoko šolo v Santiagu. Tu je postal član Marijine kongregacije in kot tak se je aktivno zanimal za uboge in jih vsako nedeljo popoldne obiskoval v njihovih siromašnih četrtih. Ko je leta 1917 končal srednjo šolo, je želel postati jezuit, a so mu svetovali, naj odloži ta načrt in poskrbi za mamo in mlajšega brata. S popoldanskim večernim delom ju je uspel vzdrževati, obenem je na katoliški univerzi študiral pravo. V tem času je še naprej skrbel za uboge in jih vsako nedeljo obiskoval.

Za svojo magistrsko nalogo je poglobil temo “Urejanje dela otrok”, kot naslov teze za doktorat pa je izbral “Delo doma”. To dejstvo je pomenljivo in omogoča razumeti neke značilne lastnosti duhovniškega delovanja, ki ga je p. Hurtado razvil pozneje. Zaradi obveznega služenja vojaškega roka je moral prekiniti študij. Ko je bil odpuščen iz vojske, je v začetku avgusta 1923 doktoriral.

Albert HurtadoŠe istega meseca, 14. avgusta, je stopil v noviciat Družbe Jezusove v Chillán-u, bil v aprilu 1925 poslan v Córdobo, v Argentini, da ga dokonča. Po prvih zaobljubah je še dve leti preživel v Córdobi, da dopolni svojo humanistično formacijo. Leta 1927 je bil poslan v Barcelono, v Španiji, na študij filozofije in teologije. Ko je bila v tej deželi leta 1931 Družba ukinjena, je moral oditi v Belgijo, da v Louvainu dopolni štiriletni študij teologije.

Zaradi svojih darov in izredne študijske vneme je Hurtado uspel istočasno poslušati predavanja iz pedagogike in psihologije na državni univerzi; dosegel je najprej licenciat in nato doktorat. Po tretjem letniku teologije je bil v Louvainu 24. avgusta 1933 posvečen v duhovnika. Po končanem študiju teologije je v Drongenu, v Belgiji, opravil “Tretjo probacijo”. Zanj je bil to čas poglobljene duhovnosti. Na temelju tega, kar si je pridobil med svetopisemsko-teološkim študijem, je postajal vedno bolj domač z našim Gospodom ter v načinu mišljenja in delovanja bolj in bolj podoben Jezusu Kristusu.

Ko je končal tipično Družbino formacijo, se je v januarju 1936 Hurtado končno vrnil v svojo domovino Čile, kjer je 2. februarja 1941 izpovedal svoje slovesne zaobljube.

Ko se je vključil v stvarnost Santiaga, je začel razvijati močno vzgojno dejavnost: v kolegiju sv. Ignacija je poučeval verouk in na katoliški univerzi pedagogiko; prevzel je skrb za Marijino kongregacijo med študenti in le-te vključil v katehezo ubogih; vodil je tečaje duhovnih vaj; mnogo mladih je vodil in pri tem marsikatere spremljal v njihovem odgovoru na duhovniški poklic; laike je spodbujal, da se zavedo dolžnosti, ki je naložena vsakemu krščencu, da v soglasju s krščanstvom vsakdo živi svojo lastno obliko življenja, kar pa vsem nalaga dolžnost, da resno vzamejo skrb za bližnje in z življenjem pokažejo dejavno ljubezen. Ko je delal z bogatimi osebami, podjetniki in delodajalci, si je prizadeval oblikovati odgovorne kristjane in na ta način Kristusove sodelavce, ki storijo, da družba deluje po krščanskih načelih; ko je skrbel za delavce, si je prizadeval, da bi se razvilo in razširilo pravo krščansko pojmovanje dela in bi prenehal razkorak med krščanskim življenjem in delom: “Delavec se mora posvetiti v svojem delu.” Prav na podlagi tega pogleda si je Hurtado vneto prizadeval za ustanovitev krščanskega sindikata delavcev, ki bi se globoko navdihoval v socialnem nauku Cerkve.

Albert HurtadoLeta 1941 so ga prosili, da je postal asistent Katoliške akcije, najprej v nadškofiji Santiago, nato na narodni ravni. To delo je opravljal do leta 1944. Vedno je posebno pozornost posvečal osebam, ki so bile najbolj potrebne pomoči, odrinjenim na rob, osamljenim. Vedno je bil učljiv Božjim navdihom. Ko je v oktobru 1944 vodil tečaj duhovnih vaj, je udeležence povabil, naj pomislijo na mnoge reveže v mestu. To je prebudilo velikodušno pripravljenost. Začela se je pobuda, po kateri je p. Hurtado postal posebej znan: karitativna dejavnost, ki ljudem, ki so brez strehe, ne preskrbi le kraja za bivanje, ampak tudi toplo družinsko okolje, polno človeške ljubezni: “El Hogar de Cristo – Kristusovo ognjišče”.

Z darovi dobrotnikov in z dejavnim sodelovanjem zaposlenih laikov je odprl prvo sprejemno hišo za fante, nato za žene, končno za otroke. Ubogi so naposled našli domače ognjišče, in to Kristusovo ognjišče. Tako zasnovane in vodene hiše so naglo napredovale, se množile in dosegle tudi nove razsežnosti. V nekaterih primerih so nastali centri za rehabilitacijo, v drugih obrtne šole. Vse je vedno navdihnjeno s krščanskimi vrednotami in prežeto z njimi. Po besedah samega p. Hurtada je cilj “Kristusovega ognjišča” ta, da vsi, ki jih sprejme, sčasoma razvijejo “zavest o svoji vrednosti, ki jo ima vsak človek kot oseba, o svojem dostojanstvu kot državljan in še bolj kot Božji otrok”.

Čeprav je p. Hurtado vršil močan karitativni in vzgojni apostolat kot duhovnik, je še naprej razvijal tudi pomembno intelektualno dejavnost kot pisatelj. S tem je razširjal poznavanje in širjenje krščanskega socialnega nauka. Tako je v letih 1947-1950 napisal tri pomembne knjige: o sindikatih, o krščanskem humanizmu in o krščanskem socialnem redu.

L. 1951 je začel izdajati revijo “Mensaje”, namenjeno prav razlaganju cerkvenega nauka. S to periodično revijo je hotel doseči, da bi neka katoliška ustanova vplivala na miselni svet in usmerjala delovanje katoličanov v sodobni stvarnosti v soglasju – kot je p. Hurtado sam zapisal – “s sporočilom, ki ga je Božji Sin prinesel iz nebes na zemljo”.

Rak na pankrasu ga je v nekaj mesecih pripeljal na konec življenja. Med hudimi bolečinami so ga često slišali ponavljati: “Zadovoljen sem, Gospod, zadovoljen sem!” Potem ko je izčrpal svoje življenje z razodevanjem Kristusove ljubezni do ubogih, ga je Gospod 18. avgusta 1952 poklical k sebi.

O njegovem delu
Vsi viri, ki se nanašajo na življenje in delo p. Hurtada, jasno govorijo, da je bil od ranih let poučljiv v odgovarjanju na vzgibe Božjega Duha in je z leti vedno bolj pustil, da ga je Kristus privlačil in osvajal. Napravil je torej pravo daritev samega sebe Večnemu Gospodu, kot jo predstavljajo Duhovne vaje (DV 98). Vsi, ki so ga srečevali, so brez obotavljanja izjavili, da je bil zares “zaljubljen v Jezusa”. To je brez dvoma bilo jedro njegovega življenja kot mladega študenta, jezuita in duhovnika. Od tod so potem izvirale druge značilnosti njegovega načina delovanja in občevanja z ljudmi.

Albert HurtadoPredvsem se je torej odlikoval s svojo sposobnostjo ljubiti. Ta dar mu je dal Bog, a on ga je znal razviti z utrjevanjem – v evangeljski luči – z vedno močnejšim osebnim prijateljstvom z našim Gospodom. Iz te domačnosti, ki jo je – v duhu sv. Ignacija – Hurtado pridobil s kontemplacijo skrivnosti življenja Jezusa Kristusa, so izvirale zanj značilne drže. Prav zato, ker je bil zaljubljen v Kristusa, je upiral svoj pogled v Gospoda Jezusa in v njegov način življenja, ko je bil na zemlji. Dolge ure je motril način, kako je Jezus deloval v različnih položajih, v katerih se je znašel. Z očmi srca je občudoval predvsem način, kako je bil pozoren do oseb, kako je trpljenje tistega, ki je bil v bolečini, napravil za svoje. Prepustil se je Jezusu, da ga očara. Tako sta Jezusov način mišljenja in življenja vedno bolj in bolj postajala del njegovega bitja. Upodobil se je po Kristusu in bil tako njegov pristen učenec.

Hurtadov odnos z Gospodom je bil daleč od take duhovnosti, ki ne bi bila povezana s stvarnostjo. Z Jezusom je stvarno in dejavno delil njegov način življenja in občevanja z ljudmi, ki jih je gledal in ljubil v socialnem okolju, v katerem so se nahajali, jih gledal in stvarno dejavno ljubil, kolikor so potrebovali pristno človeško toplino, zanimanje zanje, vzgojo in pravičnost.

Čut za zrelost, ki je bil za Hurtada značilen, in resnost, s katero se je pripravil na prevzem nalog kot jezuita in duhovnika, sta omogočila, da je p. Hurtado pozneje v teku let ohranjal tisto zdravo ravnovesje, s pomočjo katerega je uspel prav presojati napetost med potrebo, da pomaga bližnjemu v stiski, in zahtevo, da ohranja vedno živ osebni stik z našim Gospodom. To je zvesto iskal, ker je bil prepričan, da more samo živo združen s Kristusom biti orodje v Božjih rokah in sprejemati od njega luč in dobroto, ki naj ju razširja med ljudi.

Kljub različnim obveznostim in potrebam apostolata je p. Hurtado vedno našel veliko časa, da ga je prebil v družbi z Gospodom. Zelo dobro je namreč vedel, da ne bo koristilo njegovi deželi tisto, kar bi on mogel storiti, ampak nasprotno samo tisto, kar mu je Bog dal. Od tod ta velika težnja, da dolgo časa moli in prosi, da bi se njegova ljubljena dežela mogla odpreti luči, ki jo lahko da le Bog.

Takšno domačnost z Bogom je absolutno postavljal na prvo mesto; obenem je bila vir njegove velike ljubezni do Čilencev. Želel jim je namreč sporočiti in prenesti prave dobrine napredka in razvoja po Božjih merilih in modrosti, ki nam jo je razodel.

Prav iz tega neprestanega stika, ki ga je p. Hurtado imel z Gospodom, je prihajala njegova posebna sposobnost, da je zaznal prave potrebe ljudi in našel način, da jim pomaga s premišljeno rahločutnostjo in veliko skrbnostjo; s tem je odseval Jezusov način, ko je pristopal k ljudem, ki so potrebovali pomoč in tolažbo. Ta živi stik z Gospodom mu je omogočil, da je imel neobičajno notranjo uravnovešenost, mir in zaupno resnost celo sredi težav in trpljenja, s katerimi se je moral često soočati.

Njegovo zanimanje za ljudi je imelo pečat izredne topline in bližine, ki je nimajo vedno tisti, ki so v apostolskem delu. V Hurtadovem primeru je bilo to močno prisotno. To moramo pripisati dejstvu, da je bil Jezus, navzoč v evharistiji, zanj središče privlačnosti. Pri vsakdanji evharistični daritvi je združeval svoje srce s srcem Gospoda, ki je rekel: “Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem” (Jn 6,56). Prav zaradi tega je mogel reči: “Moja maša je moje življenje in moje življenje je podaljšana maša.” V urah tihe adoracije pred tabernakljem je dovolil vstalemu Gospodu, da mu da svojega Duha in vlije v njegovo dušo tisti živi ogenj dobrote in ljubezni, ki je bil značilen za način, s katerim se je, združen z Jezusom Kristusom, približeval ljudem.

Albert HurtadoIz te povezanosti z Gospodom, ki je živ in prisoten med nami, je Hurtado črpal moč in rahločutnost, po katerih se je njegov apostolat razlikoval in postal pristno nadaljevanje Gospodovega poslanstva.

Bil je torej duhovnik po Kristusovem srcu. Pri obhajanju maše se je pridruževal Odrešenikovi žrtvi. Ko se je hranil z njegovim telesom in krvjo, je od njega dobival moč, da se daruje ljudem in uresničuje Gospodovo naročilo: “To delajte v moj spomin.” Tako se je Albert Hurtado popolnoma razdajal, ne da bi kaj zadržal zase, in se použil v služenju drugim.

P. Hurtado je bil zares kontemplativen v akciji. Ure “pogovora” z Gospodom so mu dajale moč in sposobnost, da je v svetu okrog sebe našel Boga, bil njegovo orodje, izpolnjeval njegovo voljo ter delal tako, kakor da je vse odvisno od njega, vendar globoko prepričan, da je dejansko vse odvisno od Boga. Neke Gospodove besede so mu bile posebej všeč in jih je često ponavljal: “Ostanite v meni in jaz v vas … Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar” (Jn 15, 4-5). Te besede so bile svetilnik, ki je vodil vse njegovo duhovniško življenje.

Zato je zelo značilno, da bo p. Hurtado razglašen za svetnika 23. oktobra 2005, zadnji dan sinode o evharistiji. Po zgledu novega svetnika iz Družbe Jezusove in po vsakdanjem obhajanju evharistije naj v Družbi in po njenem poslanstvu raste “največje znamenje Gospodove ljubezni” (Dv 289)
Besedilo je vzeto iz pisma vrhovnega predstojnika DJ p. Petra Kolvenbacha vsem jezuitom
Vir

V Santiagu (v Kilih), blaženi Albert Hurtado Cruchaga [urtádo kručága], duhovnik iz Družbe Jezusove, ki je ustanovil zaposlitev, da bi dal ubogim brez strehe in beračem, ter predvsem dečkom, pravo in domače bivališče.
Vir