sveti Albert Jeruzalemski – škof in mučenec

Albert JeruzalemskiŽivljenjska pot nekaterih ljudi je posejana s trnjem in posuta z bodečim ostrim peskom.
Neprestano se morajo boriti z raznimi ovirami in težavami, pri vseh svojih načrtih in dejavnostih doživljajo grenka razočaranja, povsod imajo smolo in vse jim gre narobe.
Take usode je bil deležen sveti Albert, ki se ga danes spominjamo. Bil je sin plemiških staršev in je prišel na svet leta 1149 v kraju Castro Gualtieri blizu Parme v severni Italiji. Otroštvo in mlada leta je preživel kot pravi božji otrok in zgodaj je vstopil v samostan avguštinskih menihov v mestu Mortara. Tam je pridno študiral in se poglabljal v molitev ter postal eden najbolj uglednih redovnikov, da so ga postavili za samostanskega predstojnika, ko mu je bilo komaj nekaj nad trideset let. Štiri leta kasneje pa je bil izvoljen za škofa v mestu Bobio, toda še pred škofovskim posvečenjem je bil imenovan za škofa v mestu Vercelli. Albert se je le nerad ločil od svoje samostanske celice, kjer se je lahko v miru pogovarjal s svojim Bogom, V duhu pokorščine je sprejel škofovsko posvečenje.
Kakor je bil poprej v vseh ozirih vzoren redovnik, tako je hotel biti kot škof mož na mestu. Bil je odličen učitelj in moder voditelj svoje škofije. V sporih, ki sta jih imela rimski papež in nemški cesar med seboj, je skušal biti nepristranski in pravičen do obeh, da se ni zameril ne enemu ne dragemu, ampak je posredoval pomirjevalno. Oba sta ga visoko cenila kot modrega moža. Svojo škofijo je vodil s tako modrostjo in vnemo, da je glas o tem prišel celo do Svete dežele. Ko je umrl jeruzalemski patriarh, so ga tamkajšnji verniki hoteli imeti za njegovega naslednika. Njihovi odposlanci so šli k papežu in ga prosili, naj jim za patriarha pošlje škofa Alberta.
Albert se je branil sprejeti tako težko in odgovorno službo, toda papež mu je prigovarjal in mu dokazoval, da se mora žrtvovati za dobro stvar. Poslal mu je osebno pismo, v katerem mu je živo priporočal, naj junaško sprejme to breme, ki mu ga je določila božja previdnost. Tako se je Albert slednjič vdal v božjo voljo ter sprejel ponujeno čast jeruzalemskega patriarha. Ko je uredil vse potrebno glede svoje dotedanje škofije, se je iz Genove podal na pot proti Sveti deželi.
Po naslovu je bil jeruzalemski patriarh, dejansko pa ni mogel prebivati v Jeruzalemu, ker so muslimanski oblastniki Svete dežele z vsemi močmi nasprotovali, da bi v svetem mestu Jeruzalemu prebival katoliški škof. Patriarh Albert je zato moral za svoje bivališče izbrati mesto Akon, ki ni bilo pod muslimansko oblastjo. Službo patriarha je nastopil leta 1206. Njegovo življenje in delovanje je bilo tako vzorno, da so ga spoštovali ne le kristjani, ampak tudi muslimani. Patriarh Albert je leta 1209 sestavil redovna pravila karmeličanskemu redu, ki je imel svoj sedež na gori Karmel. Kot bivši predstojnik samostana avguštinskih korarjev je dobro poznal potrebe in zahteve redovnega življenja in v tem smislu je sestavil redovna pravila.
Čeprav je bil dober in blag, ni bil brez sovražnikov, ki se radi dvignejo zoper tiste, ki so posebni božji prijatelji. Smrtno ga je zasovražil neki hudodelec, kateremu je patriarh Albert dejal, da ga bo izobčil iz Cerkve, če se ne poboljša. Ta človek ga je 14. septembra leta 1214, na praznik povišanja svetega križa pri procesiji napadel in ubil. Tako je Albert pri izpolnjevanju svojega poslanstva izgubil življenje kot Kristusov pričevalec mučenec.
Vir