Imena: Albin, Albino, Bine, Binček, Zorko, Albina
Rodil se je okoli leta 469 v mestu Vannes na južni obali Bretonskega polotoka. V mladih letih je doživel, da je v deželi prevzel oblast frankovski kralj Klodvik in se deset let nato dal krstiti. Tako staroselci kakor novi gospodarji so predvsem potrebovali dobrega krščanskega zgleda. Albin (pripadal je mlajšemu rodu staroselcev) je hotel biti glasnik božjega reda. Zato je zapustil dom in odšel v samostansko samoto, kjer se je vzgajala nova krščanska elita. V redovni šoli je postal »vredne korenine najrednejši sad«, kakor piše o njem pesnik Venancij Fortunat. Ta je bil samo malo mlajši od Albina in ga je dobro poznal.
Redovništvo tedaj še ni imelo stalnih pravil. Vsaka samostanska družba se je razvijala dokaj prosto in se držala pobud izbranih in preizkušenih asketskih voditeljev. Albin je postal vzoren redovnik, zato se ni čuditi, da so ga, komaj 35-letnega, izbrali za opata v Tehilaku. Albinov namen ni bil, da bi se popolnoma izločil iz tedanje družbe, ampak da bi ji dal zgled odpovedi in zvestobe v božji službi. Hotel je živeti za Kristusa in ga oznanjati svetu.
Albin je dosegel že 60 let, ko so ga postavili za škofa v Angersu. To službo je opravljal dvajset let. To je bil čas velike Albinove dejavnosti in nenehnih bojev. Predvsem se je posvetil oznanjevanju evangelija versko zanemarjenim staroselcem in mlademu rodu Frankov, ki se je po krstu šele uvajal v krščanske navade. Ob vsem tem se je trudil tudi za lajšanje bede siromakom – če je bilo treba, tudi v hudih spopadih z bogataši in mogočneži tedanje družbe. Nič ga niso plašila nasprotovanja oblastnikov, ki so se na zunaj kazali kristjane, v življenju pa niso opustili surovih poganskih navad. V svoji obsežni škofiji je Albin hotel imeti red in se je zanj potegoval kljub hudemu odporu.
Življenjepisec ga zato primerja z Janezom Krstnikom in zatrjuje, da ni mogoče povedati, koliko je prestal, ko je odpravljal polovičarstvo in zanikrnost v verskem življenju. Škof Albin je posebej skrbel za urejeno družinsko življenje; tu je poleg drugega preganjal ženitev med najbližjimi sorodniki. Na njegovo pobudo je škofijska sinoda v Orleansu sprejela sklep, ki je pod kaznijo izobčenja prepovedovala ženitev v drugem kolenu sorodstva ali svaštva. Ljudstvo mu je močno zaupalo in se rado zatekalo k njemu po pomoč.
Umrl je 1. marca leta 550 in so ga pokopali v Angersu. Njegovo češčenje se je razširilo po zahodni Evropi in prek Nemčije prišlo tudi v naše kraje. Veljal je za priprošnjika ob otroških boleznih.
Navadno ga slikajo, kako daje slepcu vid.
Goduje 1. marca.
Vir
V Angersu [anžéru] (v lyonski Galiji, danes v Franciji), sveti Albín, škof, ki je ostro karal ošabne navade mogotcev in je, s prenovo Cerkve, vztrajno uresničeval tretji orleanski koncil.
Vir
V času Albinovega rojstva se je v tedanji Galiji, njegovi domovini, rimska prevlada začela razkrajati in umikati novi družbi, ki so jo začeli vzpostavljati germanski Franki. Ti so bili sprva še pogani, kasneje pa so sprejeli krščanstvo. Albinovi starši so bili še pripadniki starega rimskega reda. Albin je zato že v mladosti prejel najboljšo krščansko vzgojo, ki ga je kasneje pripeljala do odločitve, da želi postati redovnik. Odšel je v samostansko samoto, kjer se je tisti čas vzgajala nova krščanska elita. Pravila meniškega načina življenja še niso bila strogo določena, vsak samostan je živel dokaj samostojno in svobodno, upoštevajoč predvsem pobude posameznih asketskih voditeljev. Albin se je tako vzgajal po načinu, ki je pripadal šoli sv. Martina. Poglabljal se je v svete knjige, se vadil v krepostih in razvijal svoje posebne darove. Že zgodaj je postal vodilna osebnost v svoji okolici in imel, zlasti zaradi svojega krepostnega življenja, ugled tudi med starejšimi menihi. Imel je komaj 35 let, ko so ga izvolili za opata v Tehilaku, kraju blizu mesta Guerande nad izlivom reke Loire. Tedanji družbi je želel dajati predvsem zgled odpovedi in zvestobe v božji službi. S šestdesetimi leti so ga na željo ljudstva imenovali za škofa v mestu Angers. Kljub visokim letom je škofijo vodil kar dvajset let. Njegova glavna naloga je bila oznanjevanje evangelija versko zanemarjenim množicam staroselcev in mlademu rodu Frankov, ki so komajda dobro sprejeli krst in bili potrebni temeljite verske izobrazbe. Njegova posebna skrb so bili reveži, veliko težav je imel zlasti s tedanjimi oblastniki in mogočneži, ki so na zunaj sicer sprejeli krščanstvo, v svojih navadah pa so ostali surovi pogani. Življenjepisec ga primerja z Janezom Krstnikom, saj je z vso odločnostjo grajal polovičarstvo in zanikrnost v verskem življenju ter se trudil v škofiji vzpostaviti red. Posebej se je zavzemal za uveljavljanje dobrega družinskega reda, preganjal je tedaj pogosto ženitev med najožjimi sorodniki. Tudi zaradi nasprotovanja temu (celo od škofov) je doživel marsikatero bridko uro, a so mu redovniki in ljudstvo vedno zvesto stali ob strani.
Ime: Izhaja iz latinske besede albinus »bel«, ki je izpeljanka iz pridevnika albus, ki ima pomene: »bel, belo oblečen, bled, siv, svetel, srečonosen, ugoden, dober«.
Rodil se je okoli leta 469 v mestu Vannes na južni obali Bretonskega polotoka (Francija), umrl pa 1. marca 550 v mestu Angers, prav tako v Franciji.
Družina: Njegovi starši so bili izobraženi, ugledni in bogati kristjani.
Zavetnik: Bil je med najbolj znanimi in priljubljenimi svetniki srednjega veka. Velja za priprošnjika ob otroških boleznih.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu, največkrat, kako daje slepcu vid.
Čudeži: Že za časa njegovega življenja, še bolj pa kasneje, se je na njegovem grobu na Albinovo priprošnjo dogajalo mnogo čudežev, zlasti ozdravljenja. Z znamenjem križa in molitvijo je ozdravil veliko slepih, ženo s paralizirano roko in celo obudil mladeniča od mrtvih.
Goduje: 1. marca.
Vir
Bretonski polotok (ali Bretanja) na severozahodu Francije je dobil ime po prebivalcih Bretoncih, ki so keltskega izvora in slovijo po globoko zakoreninjeni vernosti celo danes, ko je francoska družba zelo razkristjanjena. Ta pokrajina je rodila veliko svetniških ljudi. Eden prvih je sveti Albin, čigar spomin obhaja Cerkev danes. Izšel je iz poznorimske krščanske rodovine, rastel pa je med germanskimi Franki, ki so pred kratkim prejeli krst. Rodil se je leta 469 v mestu Vannes. Starši so bili bogati in ugledni, predvsem pa odlični kristjani in so tudi Albinu posredovali vero, ki je usmerjala njihovo življenje. Starši so bili še ohranjevalci prejšnjega, rimskega reda, Albin pa je pripadal že novemu rodu in je hotel biti v njem glasnik Božjega reda. Zato je zapustil dom in odšel v samostansko samoto, kjer se je vzgajala tedanja krščanska elita.
Redovništvo v tedanjem času še ni imelo enotnih pravil, zato se je vsaka samostanska družba razvijala dokaj samostojno in se držala pobud preskušenih asketskih voditeljev. .
V samostanu, kjer je živel Albin, so se ravnali po svetlem zgledu svetega Mar iz Toursa. Meniška šola ni zatirala osebnih sposobnosti in tako je tudi Albin lahko razvil svoje izredne darove. Že zgodaj je bil vodilna osebnost svoje okolice in v meniškem življenju je bil vsem zgled. Zato so ga leta 504, ko mu je bilo petintrideset let, izvolili za opata v Tehilaku na jugu Bretonskega polotoka. Službo predstojnika je opravljal petindvajset let.
Vzorno življenje menihov je bilo kakor svetla luč vernikom v bližnji in daljni okolici.
Leta 529 je bil na željo ljudstva izbran za škofa v mestu Angers. Šestdesetletni opat Albin je nerad zapustil samostansko zatišje. Ko pa je bil sredi sveta, je pokazal enako odločnost in junaštvo, s kakršnim je svojo voljo podrejal ljubezni do Kristusa kot menih.V tej težavni službi je ostal dvajset let. Bila so to leta Albinove neutrudne dejavnosti in neprestanih bojev. Predvsem se je posvetil oznanjevanju evangelija versko zanemarjenim množicam staroselcev in mlademu rodu Frankov, ki so se po nedavno sprejetem krstu šele uvajali v krščanske navade. Trudil se je, da olajša bedo siromakom, če treba tudi v spopadih z bogataši in mogočneži v tedanji družbi, ki so bili kristjani le po imenu, po mišljenju in navadah pa so ostali pogani. Njegov življenjepisec Venancij Fortunat ga primerja strogemu Janezu Krstniku in zatrjuje, da ni moč povedati, koliko je škof Albin prestal, ko je odstranjeval polovičarstvo in zanikrnost v verskem življenju.
Posebna skrb škofa Albina je veljala urejanju dobrega družinskega reda; tu je preganjal poleg drugega ženitev med najbližjimi sorodniki. Dosegel je, da je pokrajinska sinoda škofov v Orleansu glede tega izdala ustrezen odlok. Želel je, da bi škofje nastopali enotno, vendar vsi niso podpirali njegovih prizadevanj. Za glavno oporo pri delu so mu bili redovniki. Kljub vsem težavam in razočaranjem je vztrajal, ker mu je ljudstvo močno zaupalo in se rado zatekalo k njemu po pomoč.
Ko je dopolnil osemdeset let, so mu moči opešale in 1. marca leta 550 je ugasnil. Že šest let po smrti so nad njegovim grobom zgradili cerkev, kamor so prihajali številni romarji.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.