sveti Alfonz Marija Fusco – duhovnik in ustanovitelj

sveti Alfonz Marija Fusco - duhovnik in ustanoviteljDuhovnik Alfonz Marija Fusco se je rodil v kraju Angri pri Salernu v Italiji 23 marca leta 1839. Bil je mož redkih besed, a neizčrpne ljubezni, izražene s potezami nežnosti. Posvečal se je delovanju med kmečkim prebivalstvom. Njegovo pridiganje je bilo preprosto in globoko. Veliko je naredil tudi za vzgojo mladih, zlasti revnih in sirot. Ustanovil je kongregacijo sester sv. Janeza Krstnika. Umrl je pri 71 letih, 6. februarja leta 1910.
Vir

Alfonz Marija Fusco je bil rojen v italijanskem mestecu Angri 23. marca 1839. Pri enajstih letih je vstopil v semenišče, vodila ga je močna in jasna želja, da se popolnoma posveti služenju Bogu in Cerkvi. To željo je spremljala še namera, da bi pomagal revnim in zapuščenim otrokom. Leta 1863 je bil posvečen v duhovnika. Njegovo prvo poslanstvo je zaznamovalo predvsem spovedovanje, marljivo oznanjevanje Božje besede ter versko poučevanje otrok in mladih. Za slednje je med drugim odprl brezplačno šolo. Po zgledu sv. Janeza Boska, s katerim si je dopisoval, je nato odprl še oratorij, katerega je zaupal varstvu sv. Alojzija Gonzage.

Fusco je bil prisoten povsod, kjer je bilo mogoče narediti kaj dobrega. Ko je izbruhnila kolera, je naredil vse, kar je lahko, da bi pomagal bolnikom. Bolezen je zadela tudi njega, a jo je prebolel.

Leta 1868 je bil imenovan za cerkovnika kapiteljske cerkve. Zatem se je pridružil kongregaciji duhovnikov misijonarjev, ki so delovali med kmečkim prebivalstvom. V nadaljevanju je postal kaplan, leta 1897 pa kanonik. Leta 1878 je ustanovil kongregacijo sester sv. Janeza Krstnika. Sestre so se posvečale vzgoji osirotelih in revnih deklic. Fusco jim je bil oče, duša in blag ter močan voditelj. In sicer vse do smrti, 6. februarja 1910.

Med različnimi nalogami, ki jih je Alfonz Marija Fusco opravljal, ni nikoli prenehal biti duhovnik, pastir duš, zaljubljen v Kristusa in Cerkev, prijatelj malih in ubogih, vzor vsem zaradi svoje evangeljske preprostosti, pristne in močne vere, odprte, drzne in neizčrpne ljubezni, uboštva in vesele pokorščine. Bil je človek molitve in popolne razpoložljivosti za Boga in ljudi. Služil je, ne da bi karkoli prosil zase, zato je moral pogosto hoditi tudi po trpkih poteh samote in nerazumevanja.
Vir