sveti Alojzij Scrosoppi iz Vidma – duhovnik in vzgojitelj

sveti Alojzij Scrosoppi iz Vidma - duhovnik in vzgojiteljBil je najmlajši od treh bratov rojenih draguljarju Dominiku Scrosoppi in Antoniji Lazzarini. Njegov brat Karlo je bil posvečen v duhovnika, ko je bilo Alojziju šest let, njegov brat Janez pa nekaj let kasneje. Ko je bil Alojzij star 11 ali 12 let so njegovo domačo regijo druga za drugo udarile suša, lakota, tifus, črne koze; pogled na takšno bedo, popolno revščino in številne sirote je imel trajen vpliv na dečka.
V najstniških letih je začutil klic v duhovništvo in vstopil v isto semenišče kot njegov brat Janez. Diakon je postal leta 1826, posvečen pa je bil 31. marca leta 1827 v katedrali v Vidmu, kjer sta mu na novi maši asistirala njegova brata.

Bil je vodja Pobožne zveze Srca Jezusa Kristusa. Pomagal je upravljati center za otroke, ki ga je vodil njegov brat Karlo. Bil je tudi frančiškanski tretjerednik in leta 1829 pomožni direktor Karlove sirotišnice. Sirotišnica je doživljala težje čase kot običajno; Alojzij je v obupu odšel na ulice beračit v njeno podporo in šola je kmalu dobila veliko lekcijo vere – in dovolj denarja za nakup lastne stavbe.

Ker je bilo več sirot kot prostora, sta se brata odločila povečati hišo. Alojzij je odšel na podeželje, da bi zbral gradbeni materijal in delavce.  Delo se je začelo leta 1834 z Alojzijevo koordinacijo, prosjačenjem, nadzorom in konstrukcijskim delom. Končana je bilo leta 1936 in imenovana Hiša za obubožane. Tega leta je tudi razsajala nova epidemija kolere in sirotišnica je bila spet polna.

Potrebe sirot in stalno zavzemanje bratov duhovnikov, sta pritegnila pozornost številnih žena v okolici, ki so prav tako delale z revnimi in zapuščenimi. Med nimi so bile Felicita Calligaris, Rosa Molinis, Katarina Bros, Kristina in Amalija Borghese in Uršula Baldasso. Te žene so pod duhovnim vodstvom Karla in Alojzija, ustanovile kar je kasneje postalo Kongregacija sester Previdnosti in so poučevale osnovne akademske predmete in šiviljsko obrt. Alojzij jih je postavil pod okrilje zavetnika svetega Kajetana Tienskega, kongregacija pa je dobila dokončno potrditev od blaženega papeža Pija IX. 22. septembra 1871.

Leta 1846 se je Alojzij pridružil Oratoriju svetega Filipa Nerija, kongregaciji namenjeni dobrodelnosti in poučevanju in bil 9. novembra 1856 izvoljen za prošta skupnosti.
4. oktobra 1854 je končal z delom na Rešilnem domu za zapuščene deklice. 7. marca 1857 je odprl šolo in dom za gluhonema dekleta; kar je na žalost trajalo samo 15 let. Odprl je Hišo Previdnosti za njegove bivše nezaposlene študente in delal v bolnišnici z najbolj bolnimi in revnimi pacienti.

Zadnja leta svojega življenja se je moral Alojzij spopasti z protiklerikalnim vzdušjem, ki  se je širilo po Italijanskem polotoku med političnim poenotenjem dežele; mnogo hiš in skupin, vključno z oratorijem, je bilo zaprtih in njihovo premoženje prodano. Medtem, ko Alojzij ni mogel rešiti Oratorija in župnijskega imetja, je zaščitil dobrodelne ustanove in videl Kongregacijo rasti in se širiti.

Rodil se je 4. avgusta leta 1804 v Vidmu ( Udine ) v Italiji, umrl pa je 3.aprila 1884 prav tako v Vidmu v Italiji zaradi vročine in napredujoče kožne bolezni pemphigus
Za častitljivega božjega služabnika ga je razglasil papež Pavel VI 12. junija 1978,
za blaženega 4. oktobra 1981 in za svetnika 10. junija 2001 pa papež Janez Pavel II
Njegov kanonizacijski čudež je ozdravitev Zambijske žrtve virusa AIDS – Peter Changu Shitima leta 1996
Misel: Reveži in bolniki so naši upniki in predstavljajo poosebljenje Jezusa Kristusa. – sveti Alojzij
Vir

… za naše zahodne kraje  je posebno zanimiv sv. Alojzij Scrosoppi, prvi kanonizirani svetnik iz Furlanije po 1200 letih (zadnji furlanski svetnik je sveti Pavlin iz Ogleja, z začetka 9. stoletja, je zapustil znamenite latinske stihe ki jih, tudi v hrvaški verziji “Gdje je ljubav, tu je Bog”, radi pojejo tudi pri evharističnih shodih). Scrosoppi je rojen v Vidmu na začetku 19. stoletja v družini, ki je imela tri sinove in vsi trije so postali duhovniki, vzorni pastoralni delavci in zavzeti karitativci. Najmlajši med njimi, sveti Alojzij, je ustanovil žensko kongregacijo “Sestre Previdnosti”, za oskrbo zapuščenih otrok in siromašnih ostarelih. Svojo dejavnost so sestre razširile po Furlaniji in v sosednih področjih tedanje Avstro-Ogrske kraljevine, trdno pa so se zakoreninile tudi v Istri, kjer so najprej ustanovile sirotišnico v Rovinju, kasneje pa še dva doma v Puli (znameniti “Ricovero”). Tam so ostale do konca druge svetovne vojne, ko je tudi njih znani istrski “Esodo” odvedel v bolj zahodne kraje. Sestre so se ob slovesnosti kanonizacije njihovega ustanovitelja spomnile prisotnosti v Istri, niti malo niso skrivale nostalgije za bivšimi samostani v Istri, od koder je še vedno veliko njihovih članic. Na slovesnost so povabile tudi poreško-puljskega škofa, vendar se je moral zaradi že prej prevzetih obveznosti opravičiti…
Vir

Življenje polno skrbi, dela in molitve

Alojzij Scrosoppi se je rodil 4. avgusta leta 1804 v Vidmu (severni del Italije, pokrajina Friuli). Odraščal je v vzdušju vere in krščanskega usmiljenja. Njegova brata Karlo in Janez sta bila duhovnika, pa je tudi najmlajši v družini – Alojzij krenil po njunih stopinjah. Posvečen je bil pri 23-tih letih.
V prvi polovici 19. stoletja, so pokrajino Furlanijo zadele velika suša, lakota, vojne in kuga. Alojzij je začutil klic, da pomaga vsem tistim, ki jim je bila potrebna pomoč. Z drugimi duhovniki in skupino mladih učiteljev je zbiral in izobraževal revne in zapuščene deklice in dekleta iz Vidma in okolice.
Njim je daroval vsa svoja materijalna sredstva, življensko energijo in skrb. Niti malo se ni zadrževal, ker je zaupal v Božjo pomoč. Pravzaprav je njegovo celotno življenje eno samo pričevanje velikega zaupanja v Boga. Tako se je ob vsaki priložnosti trudil vlivati zaupanje v Boga deklicam in mladim dekletom, ki jih je zbiral okoli sebe in izobraževal.

Kmalu so dekleta postala spretna v šivanju, vezenju, pa tudi v branju, pisanju in štetju. Med temi dekleti je bila precejšnja razlika v letih, odrasle so v različnih okoljih, ena stvar pa jim je bila skupna. V vsaki od njih je dozorela odločitev, da posveti vse svoje življenje Bogu. Tako je Alojzij ustanovil skupnost «Sester Božje Previdnosti».
Alojzij je vztrajal pri tem, da ta skupnost nauči deklice in mlada dekleta vsega, kar je potrebno za častno in dostojno življenje. Skupnost je 22. septembra 1871 uradno priznal papež Pij IX.
Medtem se je Alojzij trudil čimbolj posvetiti Bogu. Bil je pod vtisom ideala uboštva in bratstva, ki ju je razglašal sv. Frančišek Asiški, vendar so ga okoliščine njegovega življenja in zgodovine pripeljale do sv. Filipa Nerija, svetnika molitve, ponižnosti in usmiljenja. Z 42 leti se je pridružil «Oratoriju Sv. Filipa Nerija».
Tam se je Alojzij naučil biti krotak in usmiljen, kar mu je še bolj pomagalo pri delu v skupnosti «Sester Božje Previdnosti». Z veliko pozornostjo in skrbjo je pomagal v skupnosti. Dajal jim je številne koristne nasvete in jih opogumljal pri njihovem težkem delu. Obsojal je zavist, hinavščino in posvetnost znotraj skupnosti.
Alojzij je celo svoje življenje, tako tudi delo v skupnosti usmerjal k življenju Jezusa Kristusa. Njegovo celotno življenje je imelo središče v Jezusu Kristusu in njegovih besedah:  ›Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹ (Mt 25,40) Menil je, da je najvažnejše v življenju iskanje Božjega kraljestva in pravice, vse ostalo pride samo od sebe.
Alojzij je svojo duhovno in materijalno pomoč dajal tudi drugim organizacijam, ki so jih začenjali ljudje dobre volje v Vidmu. Podpiral je vse aktivnosti tamkajšnje Cerkve in izražal še posebno zaskrbljenost glede dečkov v Vidmu, zlasti glede najrevnejših.
V drugi polovici 19. stoletja je prišlo do združevanja italijanskih pokrajin. Politični in vojaški vidiki združevanja po povzročili zelo težko obdobje za Videm in celo Furlanijo. To je bilo obdobje izrazitega antiklerikalizma v Italiji, ko so prepovedali delovanje «Oratorija Sv. Filipa Nerija». Alojzij pri tem ni mogel ničesar storiti.
Čeprav že v letih, se je oče Alojzij trudil preko pisem spodbujati skupnost sester, naj vztrajajo pri svojem delu. Še naprej je izkazoval očetovsko skrb ter neutrudno naglašal duhovno edinost in zaupanje kot osnovo za razvoj skupnosti. Zahvaljujoč svoji nenehni edinosti z Bogom, je Alojzij pridobil posebno duhovno modrost in intuicijo, ki sta mu omogočale, da je prebral kar je bilo zapisano v človeških srcih.
Konec leta 1883 mu je telo oslabelo, zaradi česar je moral opustiti vse svoje aktivnosti. Trpel je zaradi visoke temperature. Bolezen je neusmiljeno napredovala. Alojzij je govoril sestram, naj se ne bojijo «ker je Bog tisti, ki je postavil njihovo skupnost in ji daje rast, ter bo poskrbel tudi za njeno prihodnost».
Ko je začutil, da se mu bliža konec zemeljskega življenja, se je želel vsem zahvaliti in je zato napisal sestram zadnje pismo.  V tem pismu je poudaril : «Po moji smrti bo imela vaša skupnost veliko težav, po tem pa bo imela novo življenje. Usmiljenje! Usmiljenje! To je duh vaše skupnosti: reševati duše, reševati jih z usmiljenjem».
Sveti Alojzij Scrosoppi je umrl 3. aprila leta 1884.
Čudežno ozdravljenje
Leta 1996 je Peter Changu Shitima, mladi katehet iz Zambije zbolel za AIDS-om. Zdravniki niso mogli ničesar storiti. Ležal je prikovan na posteljo, komaj je mogel premakniti noge. Vsi so mislili, da bo umrl. Cela župnija je zato začela moliti k blaženemu Alojziju, ki je bil Changuov priljubljeni svetnik in s katerega karizmo se je tudi sam poistovetil.
9. oktobra 1996 je Changu sanjal blaženega Alojzija. Ko se je prebudil, se je čutil popolnoma zdravega.
Skozi svoje napore, da bi pomagal majhnim, siromašnim, mladim ljudem, ki so v težavah, tistim, ki trpijo na kakršenkoli način, oče Alojzij tudi danes vsem kaže pot edinosti z Bogom v ljubezni.
Zaradi vseh teh razlogov je Alojzij Scrosoppi 4. oktobra 1981 najprej razglašen za blaženega, nato pa 10. julija 2001 še za svetnika.

Vir

V Vidmu (na Beneškem), sveti Alojzij Scrosoppi [skrosópi], duhovnik iz Kongregacije Oratorija, ki je ustanovil Kongregacijo sester od božje Previdnosti za vzgojo deklic v krščanskem duhu.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.