sveti Andrej Avelinski – duhovnik

Andrej AvelinskiImena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče.
Rodil se je leta 1521 na Siciliji; po burni mladosti je študiral pravo in doktoriral. Ko je končal še študij cerkvenega prava, se je dal posvetiti v duhovnika.
Ko je v neki pravdi zastopal prijatelja z lažnivimi dokazi, da bi pravde ne izgubil, se mu je oglasila vest. V Svetem pismu je namreč bral besede, da lažniva usta ubijajo dušo. Sklenil je, da ne bo več nastopil v nobeni posvetni pravdi in bo poslej samo še pravi duhovnik. To se je tudi zgodilo, zato ga je spoštoval ves Neapelj. K tej spreobrnitvi je odločilno pripomogel jezuit Laynez, poznejši general reda, pri katerem je opravil duhovne vaje.

Zglednemu duhovniku je nadškof naložil nehvaležno nalogo, naj napravi red v nekem ženskem samostanu. To mu je uspelo, nakopal pa si je zamere pri upornih nunah. Njihovi privrženci so ga hoteli celo umoriti. Pri enem takih napadov je bil hudo ranjen in so ga prenesli v samostan teatincev, ki ga je malo prej ustanovil Karel Tienski. Ko je ozdravel, je zaprosil za sprejem v redovno družino teh redovnikov. S šestintridesetimi leti je začel noviciat in je po opravljenih zaobljubah zamenjal viteško ime Lancelot z imenom Andrej.

V redu je bil deset let voditelj novincev. Ko je Karel Boromejski povabil teatince v Milano, da mu bodo v pomoč pri duhovnem vodstvu
duhovščine, so predstojniki določili Andreja. Ta je v Milanu ustanovil redovno hišo. Med njim in Karlom Boromejskim, ki ga je pogosto prosil za nasvet, se je spletlo iskreno prijateljstvo. Andrej je deloval z velikim blagoslovom na prižnici in v spovednici.

Andrej Avelinski se uvršča med velike duhovne voditelje v Cerkvi. Zapustil je dragoceno zbirko pisem o duhovnem vodstvu in mnogo verskih spisov. Ko je 10. novembra 1608 hotel stopiti pred oltar, da bi daroval mašo, ga je zadela kap. Trikrat je ponovil: Stopil bom h Gospodovemu oltarju – nadaljevati ni mogel. Umrl je še isti dan.
Goduje 10. novembra.
Vir

Andrej AvelinskiDoktor pravnih ved in cerkvenega prava se je, potem ko je zaradi lastne častihlepnosti in nečimrnosti lagal, da ne bi izgubil pravde, popolnoma spreobrnil. Postal je vzoren in pobožen duhovnik, ki ga je spoštoval ves Neapelj. Velja za enega najpomembnejših obnoviteljev katoliškega življenja v Italiji v 16. stoletju.
Ime: Njegovo krstno ime Lovrenc (mati ga je klicala Lancelot) je izpeljanka iz latinske besede laurus »lovor, lovorjeva vejica«. Ime Andrej, ki si ga je privzel kasneje, pa ima osnovo v grškem pridevniku andreios, v pomenu »možat, pogumen«.
Rodil se je leta 1521 v sicilijanskem mestecu Castronuovo, umrl pa 10. novembra 1608 v Neaplju v Italiji.
Družina: Oče je bil Janez, mati pa Margareta, rojena Apelli. Družina je morala biti premožna, da je sinu lahko omogočila univerzitetni študij. Pri tem ga je podpiral tudi stric duhovnik.
Zavetnik: Velja za priprošnjika proti kapi, nenadni smrti, za srečno smrt; kot zavetnika ga častita mesti Neapelj in Badolato (v Kalabriji) ter Sicilija.
Skupnost: Redovno družbo teatincev je leta 1524 ustanovil sveti Kajetan Tienski. Za nalogo si je zadal pospeševati izobraževanje duhovnikov in versko življenje med ljudstvom.
Sodobniki: pater Diego Laynez, general jezuitskega reda, Kajetan Tienski, Karel Boromejski.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen leta 1545, k teatincem pa je vstopil leta 1556.
Službe: Sprva je deloval kot pravnik-duhovnik pri duhovnem sodišču v Neaplju, kasneje pa je službo pravnika pustil. Škof ga je leta 1551 poslal kot reformatorja v ženski samostan v Baiano, po vstopu v red teatincev pa je deloval kot učitelj novincev. Leta 1570 je ustanovil redovno hišo v Milanu, bil nato deset let v Lombardiji (Piacenza, Milano), nato pa do smrti zopet v Neaplju.
Dela: Napisal je okoli 3000 dragocenih pisem o dušnem vodstvu, veliko spisov in traktatov s področja ascetike, biblične eksegeze in drugih ved.
Kreposti: Že kot zal in lep mladenič, ki so ga nenehno oblegala dekleta (bil je celo po krivem obtožen, da je zapeljal dekle iz neke ugledne družine), je bil velik ljubitelj čistosti. Kot odvetnik je spoznal tudi vrednost resnicoljubnosti, razdajal se je v ljubezni do bližnjega, slovel je kot pridigar, bil iskan kot spovednik in voditelj duhovni vaj. Bil je izredno vesten v izkoriščanju časa.
Upodobitve: Upodabljajo ga umirajočega pri oltarju, ko ga je pri maševanju zadela kap. Poznamo pa tudi njegov pristen portret, ki ga prikazuje kot dobrodušnega starčka z belo brado.
Beatifikacija: Papež Urban VIII. ga je 10. junija 1625 razglasil za blaženega, Klemen XI. pa 22. maja 1712 za svetnika.
Goduje: 10. novembra.
Grob: Pokopan je v cerkvi svetega Pavla v Neaplju.
Misel: »Nihče ne more svete evharistije ločiti od Jezusovega trpljenja.«
Vir