sveti Andrej Hubert Fournet – redovni ustanovitelj

Andrej HubertImena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče.
        Andrej Hubert se je rodil leta 1752 kot deveti med desetimi otroki v zelo pobožni družini blizu francoskega mesta Poitiers. Po srednji šoli se je vpisal na univerzo, da bi študiral filozofijo in pravo. Študij ga ni posebno mikal, zato je nekaj časa poskušal vojaško kariero. Tudi tu ni zdržal. Po očetovi smrti se je preselil k stricu župniku. Srečanje z revščino v župniji je odločilno vplivalo na to, da je vstopil v semenišče in že po dveh letih imel novo mašo. Nekaj časa je živel kot mlačen duhovnik.
        Zgled svetniškega sobrata in pridiga frančiškanskega misijonarja pa sta ga nagnila, da se je resnično spreobrnil in od leta 1785 živel asketsko življenje ter se posvečal apostolskemu delovanju.
        Francoska revolucija je čez štiri leta močno posegla v njegovo življenje. Odklonil je prisego novi oblasti, zato je moral zapustiti župnijo in kot duhovnik deloval na skrivnem. Na veliki petek 1792 so ga zaprli. Komaj si je rešil življenje. Z drugimi sobrati je pobegnil v Španijo, kjer je ostal pet let. Potem se je spet vrnil v Francijo. Na skrivnem je čakal, da sta Apostolski sedež in francoska vlada sklenila konkordat.
        Med letoma 1804 in 1816 je deloval z vso apostolsko vnemo. V svoji župniji de Maille je oživil ustanovo za verski pouk dečkov, posebej tistih, pri katerih je odkrival duhovniški poklic. Postal je duhovni voditelj sv. Ivane Bichier in jo vodil pri ustanavljanju nove redovne skupnosti z imenom Hčere sv. križa ali Sestre sv. Andreja. Po redovnih pravilih naj bi te sestre posebej gojile pobožnost do Kristusovega trpljenja, pomagale
umirajočim in skrbele za versko vzgojo otrok.
        To novo ustanovo so podpirali francoski kralj Ludvik XVIII. in številni škofje. Po letu 1815 je nastalo več samostanov. Leta 1820 je Andrej Hubert zapustil župnijo in se posvetil duhovnemu vodstvu nove družbe. Preselil se je v mesto La Puye (Vienne), v njeno materno hišo. Pomagal je tudi v dušnem pastirstvu, kjer je posebej znal odkrivati in gojiti duhovne poklice. Škof v Poitiersu ga je imenoval za svojega generalnega vikarja.
        Umrl je leta 1834, 16. maja 1926 je bil razglašen za blaženega, 4. junija 1933 pa za svetnika. Njegova duhovnost je dozorela v šoli velikih francoskih učiteljev od Berulla in Oliera do sv. Frančiška Saleškega. Pobožnost do Sv. Trojice in do svetega križa je navdihovala življenje v ponižnosti in spokornosti, pa tudi v drugih evangeljskih krepostih in pastoralni gorečnosti. Osebno je prehodil pot od mlačne vere do pogumnega in neustrašenega pričevanja. Pripomogel je k nastajanju nove podobe žene v Cerkvi, zlasti v njenem apostolatu.
Vir