sveti Ano – škof

AnnoZavetnik proti protinu
Atributi: palica, knjiga in/ali model cerkve
Imena: Anno, Ano, Ani, …
      Sv. Ano (Anno) se je rodil okoli leta 1010 in bil eden najpomembnejših škofov kölnske metropolije. Po očetovi želji naj bi postal svetni mogočnik, dečka pa je bolj mikal duhovniški poklic. Šolal se je v Paderbornu in bamberški stolniški šoli, kjer se je povzpel do magistra scholarum, učitelja stolniške šole. Cesar Henrik III. ga je določil za koelnskega nadškofa. Prva leta se je prizadeval predvsem za njeno utrditev ob južnem Porenju in za razširitev njenih meja. Pri tem pa ni zanemaril prizadevanj za cerkveno reformo na svojem območju. Vsako župnijo je osebno obiskal, ostro bedel nad nravnim življenjem duhovščine in pogosto živo in prepričljivo pridigal vernikom ter jih spodbujal k pobožnosti in spokornosti. Zelo radodaren je bil do revežev.
S posebnim prizadevanjem je spremljal življenje v samostanih in prenovitev discipline v duhu clunyskega reformnega gibanja. Mnoge samostane v nadškofiji je obdaroval in jim podelil razne ustanove ter jim tako zagotovil gmotno neodvisnost, da so se redovniki laže posvetili duhovnemu življenju in skrbi za vernike. Iz osebnih sredstev je dal zgraditi več samostanov, med njimi tudi samostan Siegburg v Kölnu. Sem je pripeljal menihe iz Italije, da bi izvajali clunyjsko samostansko reformo v njegovi nadškofiji in onstran njenih meja.
    Življenjepisci takole predstavljajo njegovo svetniško življenje: »S pogostnim postom je mrtvil telo in si ga tako pokoril. Često je prebil noči v molitvi, hodil bos po cerkvah, zadovoljen s spremstvom preprostega dečka. Čez dan je opravljal zasebne ali službene posle, noč pa je posvetil Bogu v molitvah in premišljevanju.« Življenjepisci poudarjajo tudi Anovo prizadevanje za blagor cele nadškofije in njegov izredni čut za pravičnost. Ubogi in bogati so mu bili enaki. Viri seveda ne zamolčijo, da je svoje načrte včasih uresničeval z neupogljivo voljo ali celo brezobzirno ostrostjo, ki se je utegnila spremeniti v togoto. Pristavljajo pa, da si je nadškof nad takšnimi izbruhi togote izpraševal vest in se trudil, da bi krotil jezo. Zadnja leta življenja je prebil Ano daleč od politične dejavnosti in je opravljal samo še škofovske posle. Leta 1075 se je popolnoma umaknil v svoj samostan Siegberg. Bil je že hudo bolan in je še isto leto umrl. Pokopan je v tem samostanu. Njegov latinsko pisan življenjepis je nastal kmalu po njegovi smrti in je bil podlaga za nemško Pesem o Anu (Annolied), eno prvih v ljudskem jeziku pisanih zgodovinskih del 12. stoletja.
  Upodabljajo ga z modelom cerkve, s knjigo in z mečem v roki. Iz njegovih ohranjenih pisem je razvidno, da se je z veliko vnemo udeleževal tudi sodobnega literarnega in umetniškega življenja.
Goduje 4. decembra.
Vir