Zavetnik vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi
Atributi: palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja, demoni
Imena: Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija
Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas:
»Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«
»Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«
Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let.
Goduje 17. januarja.
»Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18).
Vir
Spomin svetega Antona, opata, ki je po izgubi staršev sprejel evangeljska vodila in razdal revežem vse imetje, ter se umaknil v puščavo pri Tebajdi v Egiptu, kjer je začel asketsko živeti. Delal je za krepitev Cerkve, sprejemal, v preganjanju cesarja Dioklecijana, spoznavalce vere, ter podpiral svetega Atanazija proti arijancem. Imel je toliko učencev, da se je imenoval oče menihov.
Vir
Evangeljske besede »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim« so bile odločilne tudi za svetega Antona, ki je na tak način zapustil posvetno bogastvo in slavo ter brez pridržka odgovoril na božji klic. Njegov anahoretski, tj. samotarski način življenja pa je postal zgled mnogim, ki niso bili vezani na zapisana pravila, pač pa so se svobodno združevali v skupine in ohranili puščavniški način Bogu posvečenega življenja.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Antonius, to je rimsko rodovno ime znane rimske rodbine.
Vzdevki: Poleg »veliki«, »puščavnik«, so ga imenovali še: »božji ljubljenec«, »božji mož«, »božji apostol«.
Rodil se je okoli leta 250 v Egiptu, umrl pa okoli leta 356 (17. januarja?) v kraju Tabenisi, prav tako v Egiptu.
Družina: Doma je bil v srednjem Egiptu, v današnjem Kemanu pri Herakleji. Njegovi starši so bi kristjani in zelo premožni, imel je še mlajšo sestro.
Sodobniki: cesar Konstantin, Didim Slepi, sv. Hilarion, sv. Atanazij, sv. Makarij Veliki in sv. Pavel iz Teb.
Puščava: Sprva je Anton živel v samoti v bližini domačega kraja, kasneje pa se je za dvajset let umaknil v popolno samoto in molk na desni breg Nila. Tu so ga kmalu našli posnemovalci, ki so želeli živeti kot on. Anton jih je sprejemal, z njimi molil in postal njihov duhovni voditelj. Rad pa je pomagal tudi vsem drugim, zlasti preprostim in preizkušanim ljudem, velikokrat tudi na čudežen način.
Skušnjave: Na začetku svoje duhovne poti se je moral Anton boriti s hudimi skušnjavami, s katerimi ga je hudič skušal odvrniti od askeze: pohlep, častiželjnost, požrešnost, osamljenost, nečistost. Z njim se je tudi fizično boril in ga pretepal, a ga ni mogel premagati.
Kreposti: Popolnoma je zaupal božji besedi, se do skrajnosti pokoril in postil svoje telo: spal je zelo malo, večkrat je vso noč prečul v molitvi, enkrat na dan jedel samo kruh s soljo, ležal na golih tleh.
Zavetnik: vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, svinjskih pastirjev, tkalcev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev, gasilcev, pekov; priprošnjik proti različnim boleznim, kugi, ognju, boleznim govedi.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starčka s palico in knjigo; včasih nosi palico v obliki črke T, t. i. Antonov križ, na njej pa ima navezan zvonček. Pogosto je upodobljen s svinjo ali tudi demoni.
Grob: Leta 561 so odkrili njegov grob in tako so njegove relikvije prišle v Aleksandrijo, Carigrad, Rim in v več krajev na Francoskem (Arles).
Življenjepis: Prvi je Antonovo življenje popisal njegov učenec sv. Atanazij.
Goduje: 17. januarja.
Pri nas: Zelo razširjena je navada, da kmetje na god svetega Antona prinesejo v dar in k blagoslovu prašičje krače, pleča in klobase, ki jih nato »licitirajo«. Posvečenih mu je 11 župnijskih in 20 podružničnih cerkva ter ogromno oltarjev in znamenj.
Pregovor: Če sv. Anton z dežjem prihaja, se dolgo potem zemlja napaja.
Misel: »Kadar se zadržujete v molku, si ne domišljajte, da ste opravili veliko krepostno delo, rajši si priznajte, da niste vredni, da bi govorili.«
Vir
Malo je svetnikov, ki bi bili tako splošno priljubljeni po vsem krščanskem svetu, kakor je današnji godovnjak Anton Puščavnik. Pri nas ga radi upodabljajo s prašičkom, z zvoncem in s palico v obliki črke T. Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti. Resnica je tale: sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.
Bolj pomembno je dejstvo, da je sv. Anton oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Čas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je ne da bi vedel ali hotel pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.
Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal.
Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod življenja ga je poklical, ko je dopolnil 106 let. Njegovo češčenje se je bliskovito razširilo najprej po Vzhodu, kmalu pa tudi po Zahodu.
Med našim ljudstvom je sv. Anton že od nekdaj izredno priljubljen svetnik. Za svojega zavetnika ga častijo različni stanovi: živinorejci, svinjski pastirji, ščetarji, rokavičarji, mesarji, gasilci, peki. Mladi ljudje so se zatekali k njemu kot posredniku pri izbiranju zakonskega druga.
Anton in Antonija sta med najpogostejšimi imeni pri nas; vseh oblik teh imen skorajda ni mogoče našteti. Osebe s tema imenoma si »bratsko delita« današnji sv. Anton Puščavnik in sv. Anton Padovanski, ki je na koledarju 13. junija.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.