sveti Benedikt Jožef Labre – spokornik in berač

Benedikt Labre        Atributi: spokorniška romarska obleka.
        Imena: Benedikt Jožef.
        Svetnik – berač. Bil je najstarejši izmed petnajstih otrok. Oče in mati, mala kmeta in trgovca, sta želela, da bi Benedikt kdaj zapel novo mašo. In res, stric župnik je vzel mladega nečaka k sebi. Ko je ta kmalu umrl, se je Benedikt vrnil domov. Zdaj so ga dali drugemu stricu, tudi duhovniku, da bi dokončal predpisane šole in postal duhovnik. Benedikta pa je vleklo v samostan. Poskušal je pri kartuzijanih in trapistih, a ni našel notranjega miru.
        Končno je spoznal, da ga Bog ne kliče v samostan, pač pa je božja volja, da ostane med svetom kot romar in samotar. In ponižno se je vdal, rekoč: »Naj se zgodi božja volja.« Postal je – berač, pravi berač, na cesti, lačen in strgan – in duša se mu je umirila. Obiskoval je božje poti po Italiji, Švici, Nemčiji in Franciji. Prav posebno ljuba mu je bila Loreto, kamor je poromal enajstkrat.
        Kadar je bil v Rimu, je posebno rad obiskoval cerkve, kjer je bilo vednemu češčenju izpostavljeno sv. Rešnje telo. Ljudje, ki mu niso vedeli imena, so mu rekli »berač vednega češčenja«. Čeprav je bil ves ubog in zapuščen, je bilo na njem nekaj nadnaravno lepega in častitljivega. Ljudje so govorili o njem, da je podoben Jezusu. Umrl je v Rimu leta 1783, star 35 let.
        Berač – ki se ni imel za reveža! Nekoč je klečal v redovniški cerkvi nepremično ko kip. Ko ga vidi neka redovnica, se ji zdi, da vidi angela. Tudi prednica želi videti tega angela. Pripeljejo ga pred njo. »O ubogi revež,« vzklikne neka sestra, ko ga vidi vsega bednega. Sveti berač je do zdaj molčal; ko pa sliši, da je revež, naglo odvrne: »Reveži so samo tisti, ki so v peklu na veke od Boga zavrženi.«
Vir

Benedikt LabreV vrste nenavadnih svetnikov, posebnežev, prav gotovo sodi tudi zavetnik beračev in potepuhov, sveti Benedikt Jožef Labre. Starši in stric, ki ga je poučeval, so želeli, da bi postal duhovnik, a mu študij ni preveč ležal. Zato pa je s toliko večjo vnemo in veseljem poskušal zaživeti življenje redovnika. Trkal je na vrata kartuzijanskih samostanov, pa bil ponekod zavrnjen zaradi pomanjkljive izobrazbe, drugje pa zaradi nerazložljive tesnobe, ki se ga je polotila, ko je bival za samostanskimi zidovi. Po številnih spodletelih poskusih so ga nazadnje le sprejeli za novinca v samostan trapistov, pa se je tudi tu pojavila duševna stiska, ki se je razvila v mrzlico. Tako je počasi spoznaval, da ima Bog z njim drugačne načrte. Svoj notranji mir je našel šele, ko se je odločil, da kot blodeči romar in berač nadaljuje svojo življenjsko pot. Spoznal je, da je v tem njegova čisto posebna, osebna pot, ki ga bo, če bo vztrajal do konca, pripeljala do svetosti. Trinajst let je tako romal iz kraja v kraj, od svetišča do svetišča ter z molitvijo in skoraj popolno odpovedjo vsemu zemeljskemu slavil Boga. Od ljudi je sprejel le toliko hrane, da ni umrl od lakote, prenočišče pa samo takrat, kadar je bil v nevarnosti, da bi zmrznil. Romal je naključno, tako da poznamo le nekaj zanesljivih podatkov, kjer vse je bil. V Rim je prvič prispel decembra leta 1770. Bil je tako vesel, da je tam ostal vso zimo, prenočeval pa v vdolbinah in votlinah blizu Koloseja ali v vežah pred cerkvami. Obiskal je skoraj vsa pomembnejša svetišča v Franciji, Italiji, Španiji in Nemčiji. Kljub svoji cunjasti in umazani zunanjosti, iz katere so se otroci večkrat norčevali, pa je iz njega sevala duhovno bogata in svetniška notranjost. Pripisovali so mu številne čudeže, nenavadne pojave in mistična zamaknjenja.

Ime: Ime Benedikt izhaja iz latinske besede benedictus »blagoslovljen«. Drugo ime Jožef pa izhaja iz hebrejščine oz. grščine in pomeni: »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rodil se je 26. marca 1748 v vasi Amettes v Franciji,  umrl pa 16. aprila 1783 v Rimu v Italiji.
Družina: Bil je prvorojenec med petnajstimi otroki v družini Janeza in Ane Labre. Bila sta kmeta, preživljala pa sta se tudi z majhno trgovino.
Zavetnik: Velja za zavetnika beračev, brezdomcev in klatežev; tudi za zavetnika samskih in neporočenih; romarjev; duševno bolnih ljudi in blaznežev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovniški halji, prepasanega z vrvjo, z romarsko palico v roki ali s knjigo, na prsih ima križ, okrog vratu pa rožni venec.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1859 razglasil papež Pij IX., za svetnika pa 8. decembra 1881 Leon XIII.
Goduje: 16. aprila.

Vir