sveti Bernard – opat in cerkveni učitelj

sveti Bernard - opat in cerkveni učiteljNjegovi spisi:
“Božja beseda vas bo obiskala” – Iz govorov (5. adv. pridiga, 1—3)

“Kako naj iščemo modrost?” – Iz govorov (O raznih zadevah, 15)

“Skrivnosti vere je treba premišljevati” – Iz govorov sv. Bernarda, opata

Zavetnik: Je zavetnik cistercijanov, Burgundije in Ligurije, Genove in Gibraltarja; priprošnjik proti otroškim boleznim in obsedenosti, proti okužbam živali, proti viharjem in neurjem, v smrtni uri; je zavetnik čebel, čebelarjev in voskarjev.
Atributi: čebelji panj, križ, lobanja, orodje Kristusovega trpljenja, rožni venec, bel psiček.
V zgodovino svojega reda je vpisan kot »drugi ustanovitelj« cistercijanskega reda. Z dvaindvajsetimi leti se je s tridesetimi tovariši, »cvetom burgundskega plemstva«, pridružil reformirani veji cistercijanov, pri petindvajsetih pa že ustanovil samostan v Clair­vauxu in postal njegov opat. Zaslovel je s svojimi gorečimi pridigami, bil je velik zagovornik obnovitvenih prizadevanj v Cerkvi ter borec za cerkveno edinost in mir.
Ime: Izhaja iz nemškega Bernhard, ki je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močan, drzen«.
Rodil se je leta 1090 na gradu Fontaines pri Dijonu v Franciji, umrl pa 20. avgusta 1153 v Clairvauxu, prav tako v Franciji.
Družina: Bil je tretji izmed sedmih otrok. Njegov oče, vitez Teskelin, je pripadal visokemu burgundskemu plemstvu, mati pa je bila Aleta, rojena de Montbard.
Skupnost: Cistercijani so reformirana veja benediktinskega reda, ki jo je utemeljil sv. Robert, največ pa je k širjenju in organizaciji reda prispeval prav Bernard. Ime imajo po matični opatiji Citeaux v Franciji. Samostanski red je razdeljen na tri enake dele molitve, dela in počitka (ora et labora, moli in delaj).
Kreposti: Bil je skromen, ponižen in preprost. Trideset let je preživel v celici, kjer je lahko sedel ali stal samo sklonjen. Veliko je premišljeval, bil svetovalec znameni­tim osebnostim, a je vedno odklonil vse častne službe, ki so mu jih ponujali, tudi službo škofa.
Dela: Ohranjene so njegove številne pridige in pisma, od večjih del pa imamo v slovenščino prevedene Govore o Visoki pesmi in knjigo Žena, ogrnjena s soncem.
Upodobitve: Največkrat je upodobljen mladostnih potez v opatskih oz. meniških oblačilih. Njegov najbolj pogost atribut je čebelji panj, drugi pa so še: križ, lobanja, orodje Kristusovega trpljenja, rožni venec, bel psiček. Velikokrat je upodobljen z Marijo, ki odgovarja na njegovo molitev tako, da njegove ustnice maže z mlekom svojih prsi. Pogost je tudi prizor, kako se Bernard in Jezus, ki visi na križu, objemata.
Grob: Do francoske revolucije je bil njegov grob v opatiji v Clunyju, potem pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v katedralo v Troyes.
Beatifikacija: Za svetnika ga je 18. januarja 1174 razglasil papež Aleksander III., papež Pij VIII. pa ga je leta 1830 povzdignil med cerkvene učitelje.
Goduje: 20. avgusta.
Pri nas: Na našem ozemlju so nastali trije cistercijanski samostani: najstarejši in še delujoči v Stični (1135), v Vetrinju (1142) ter v Kostanjevici na Krki (1234). V Stični je nastal znamenit Stiški rokopis (zač. 15. stoletja), v Vetrinju pa zapis o ustoličevanju slovenskih vojvod na Koroškem (1286).
Misel: »Reši me, Gospod, ošabnega očesa in nenasitnega srca, ki nemirno hlepi po slavi, ki pripada samo tebi, in zato ne zna ohraniti miru in doseči večne slave.«
Vir

Imena: Bernard, Bernardi, Bernardin, Bernad, Berni, Berno, Beno, Bernd, Bernarda, Bernardka, Bernardina, …
Rodil se je pred 900 leti v Franciji v družini s sedmero otroki. Šestnajstletnemu je umrla mati. Spomin nanjo ga je bodril, da je vzdržal v nevarnostih. Z enaindvajsetimi leti si je izbral ostro življenje v cistercijanskem samostanu v samotnih gozdovih blizu Dijona. S seboj je vzel trideset prijateljev, večinoma takšnih, ki so mu prej branili v samostan, pa jih je pregovoril, da so šli z njim. Med njimi so bili trije njegovi bratje in stric.
Ko so bratje odhajali, so najmlajšemu pokazali grad, rekoč: »Glej, Nivard, ta grad in vse te posesti, vse to je zdaj tvoje!« Fant je zajokal: »Niste prav razdelili! Sebi ste izbrali nebesa, meni ste pustili zemljo!« Pozneje sta prišla za njim tudi Nivard in celo osiveli oče.
Red je z Bernardovim prihodom na novo oživel. Ker je postal samostan Citeaux pretesen, so poslali Bernarda v Clairvaux, kjer je bil osemintrideset let opat. Kadar mu je bilo kaj hudo, je klical sebi: Bernard, čemu si prišel? Kmalu je štel red sedemsto članov. Nastajali so novi samostani, tudi pri nas: v Stični, v Vetrinju na Koroškem, v Kostanjevici ob Krki. Tako se Bernard po pravici imenuje ustanovitelj cistercijanov bolj kakor prvotni ustanovitelj sv. Robert.
Bernard je z vsem svojim delovanjem vtisnil neizbrisen pečat svojemu stoletju, ki ga zgodovinarji upravičeno imenujejo po njem. Bernardov duh je vplival daleč prek njegovega obdobja. Njegovi spisi, ki obsegajo razprave, govore, pisma in pesnitve, so bili mnoga stoletja vzgojno in izobraževalno branje. Spisov nobenega drugega cerkvenega očeta niso toliko prepisovali in tiskali kakor njegove. Njemu pripisujejo tudi prelepo molitev »Spomni se …« Umrl je 20. avgusta leta 1153. Na ta dan praznujemo njegov god.

Vir

Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o sv. Bernardu iz Clairvauxa, ki ga imenujemo tudi “zadnji med cerkvenimi očeti”, ker je v 12. stoletju še enkrat obnovil in ponavzočil veliko teologijo očetov. Ne poznamo ravno v podrobnostih njegovih otroških let; vemo pa, da se je rodil leta 1090 v kraju Fontaines v Franciji, v številni in dokaj dobro stoječi družini. Kot mladostnik se je izkazal v študiju tako imenovanih svobodnih umetnosti – zlasti v gramatiki, retoriki in dialektiki – v kanoniški šoli pri cerkvi Saint-Vorles, v kraju Châtillon-sur-Seine; v njem je počasi dozorela odločitev, da vstopi v redovno življenje. Okrog dvajsetega leta je vstopil v Cîteaux, novo meniško ustanovo, ki je bila okretnejša od starih in častitljivih tedanjih samostanov, obenem pa strožja v izvajanju evangeljskih svetov. Nekaj let zatem, ko se je pisalo 1115, je Štefan Harding, tretji opat v Cîteauxu poslal Bernarda, naj ustanovi samostan v Clairvauxu (Jasnem dolu). Tam je mladi opat, imel je komaj petindvajset let, lahko prečistil svoje pojmovanje meniškega življenja in se zavzel za njegovo udejanjanje. Ko je Bernard gledal na disciplino drugih samostanov, se je odločno skliceval na potrebo po treznem in zmernem življenju, tako pri mizi kot pri oblačenju in pri samostanskih zgradbah, pri tem pa je priporočal podporo ubogim in skrb zanje. Medtem pa je skupnost v Clairvauxu postajala vedno številnejša in je množila svoje ustanove.

Razgibana dejavnost
Prav v teh letih še pred 1130 je Bernard sprožil obširno dopisovanje z mnogimi osebami tako visokega kot nizkega družbenega položaja. Mnogim Pismom iz tega obdobja je treba dodati številne Govore, pa tudiMisli in Razprave. Prav tako v ta čas sega veliko Bernardovo prijateljstvo z Viljemom, opatom pri Svetem Teoderiku, in z Viljemom iz Champeauxa, ki sta med najpomembnejšimi osebnostmi 12. stoletja. Od 1130 dalje se je začel ukvarjati z nemaloštevilnimi in resnimi vprašanji Svetega sedeža in Cerkve. Iz tega razloga je moral vse pogosteje zapuščati svoj samostan in iti včasih tudi iz Francije. Ustanovil je tudi nekaj ženskih samostanov in bil vodilni v živahnem izmenjavanju pisem s Petrom Častitljivim, clunyjskim opatom, o katerem sem govoril prejšnjo sredo. Svoje polemične spise je uperil predvsem proti Abelardu, velikemu mislecu, ki je začel oblikovati teologijo na nov način, ko je v izgradnjo teološke misli uvedel zlasti dialektično-filozofsko metodo. Druga fronta, proti kateri se je Bernard bojeval, je bilo krivoverstvo katarov, ki so prezirali snov in človeško telo, potemtakem pa so prezirali tudi Stvarnika. Bernard se je čutil dolžnega, da brani Jude in da obsodi vedno bolj razširjene vznike antisemitizma. Zaradi tega vidika njegovega apostolskega delovanja je nekaj desetletij kasneje Efrem, rabin v Bonnu, naslovil na Bernarda ganljivo zahvalo. V istem času je sveti opat napisal svoja najslavnejša dela, kot npr. Govore o Visoki pesmi. V zadnjih letih svojega življenja – smrt ga je doletela leta 1153 – je Bernard moral omejiti svoja potovanja, a jih ni povsem prekinil. Ta čas je izkoristil za dokončen pregled zbirke Pisem, Govorov in Razprav. Omembo si zasluži precej svojska knjiga, ki jo je zaključil leta 1145, ko je bil eden njegovih učencev, Bernard Pignatelli, izvoljen za papeža in si je nadel ime Evgen III. Ob tej priliki je Bernard kot njegov duhovni oče napisal svojemu duhovnemu sinu besedilo De Consideratione, ki vsebuje pouk, kako biti dober papež. V tej knjigi, ki ostaja primerno branje za papeže vseh časov, Bernard ne nakazuje samo, kako dobro biti papež, ampak izraža tudi globok pogled na skrivnost Cerkve in Kristusa, ki se na koncu razreši v kontemplacijo skrivnosti troedinega Boga. “Še vedno mora iskati tega Boga, ki še ni bil dovolj iskan,” piše sveti opat, “toda morda se ga da bolje iskati in lažje najti z molitvijo kot pa z razpravljanjem. Zato zaključimo to knjigo, ne pa iskanja” (XIV, 32: PL 182, 808) in hoje po poti k Bogu.

Jezus in Marija
Zdaj pa bi se rad ustavil pri dveh osrednjih vidikih bogatega Bernardovega nauka: zadevata Jezusa Kristusa in Marijo, njegovo presveto Mater. Njegova skrb za globoko in življenjsko soudeleženost kristjana pri božji ljubezni v Jezusu Kristusu ne prinaša novih smernic v znanstvenem področju teologije. Vendar pa opat iz Clairvauxa nadvse odločno priliči teologa kontemplativcu in mistiku. Samo Jezus – poudarja Bernard spričo zapletenih dialektičnih razmišljanj tistega časa – samo Jezus je “med za usta, pesem za uho, veselje za srce (mel in ore, in aure melos, in corde iubilum).” Prav od tod prihaja naziv, ki mu ga je dalo izročilo, namrečdoctor mellifluus: njegova hvalnica Kristusu “teče kot med”. V utrudljivih bitkah med nominalisti in realisti – dvema filozofskima tokovoma tistega časa – se opat iz Clairvauxa ne naveliča ponavljati, da je eno samo ime, ki kaj šteje, in to je ime Jezusa iz Nazareta. “Suha je vsaka duševna hrana, če ni namočena s tem oljem; neokusna, če ni začinjena s to soljo. Kar pišeš, je zame čisto brez okusa, če ne bom tam prebral imenaJezus.” In zaključuje: “Ko razpravljaš ali govoriš, nima nobena stvar zame nobenega okusa, če v njej ne slišim odmevati Jezusovega imena” (Sermones in Cantica Canticorum XV, 6: PL 183,847). Za Bernarda je pravo spoznanje Boga v osebnem in globokem izkustvu Jezusa Kristusa in njegove ljubezni. In to, bratje in sestre, velja za vsakega kristjana: vera je predvsem osebno in globoko srečanje z Jezusom, je izkustvo njegove bližine, njegovega prijateljstva, njegove ljubezni; samo tako se naučimo vedno bolj ga spoznavati, ga ljubiti in mu vedno bolj slediti. O da bi se to zgodilo vsakemu od nas!

V slavnem Govoru na nedeljo v osmini Vnebovzetja sveti opat z ognjevitimi izrazi opiše Marijino tesno soudeleženost pri odrešilni žrtvi njenega Sina: “O sveta Mati,” vzklika, “zares ti je meč prebodel dušo! … Tako silna bolečina je presunila tvojo dušo, da te lahko upravičeno kličemo ‘več kot mučenka’, ker je v tebi soudeleženost pri trpljenju Sina v silovitosti daleč presegla trpljenje telesnega mučeništva” (14: PL183,437-438). Bernard ne dvomi: “per Mariam ad Iesum”, po Mariji smo privedeni k Jezusu. Jasno pa potrjuje Marijino podrejenost Jezusu, kot je to v temeljih tradicionalne mariologije. Osrednji del Govora pa tudi pripiše Mariji posebno mesto v zgodovini odrešenja, in to zaradi posebne soudeleženosti Matere (compassio) pri Sinovi daritvi. Ni brez razloga stoletje in pol po Bernardovi smrti v zadnjem spevu Božanske komedije Dante Alighieri postavil na ustnice “medonosnega doktorja” vzvišeno molitev Mariji: “Devica, mati, sinu hči prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / ti dopolnitev božjega si sklepa, …” (Raj 33, v. 1 sl., prev. A. Capuder).

Pomisli na Marijo
Ta razmišljanja zaljubljenca v Jezusa in Marijo še danes odrešilno izzivajo ne le teologe, ampak vse vernike. Včasih si domišljamo, da smo rešili temeljna vprašanja o Bogu, o človeku in o svetu zgolj s silami razuma. Nasprotno pa nas sveti Bernard, trdno utemeljen v Svetem pismu in cerkvenih očetih, spominja, da brez globoke vere v Boga, ki jo hranijo molitev in kontemplacija pa tudi globok odnos z Gospodom, tvegamo, da bodo naši razmisleki o božanskih skrivnostih postali prazna umska vaja in izgubili svojo verodostojnost. Teologija pa nas pošilja k “znanosti svetnikov”, k njihovemu uvidu v skrivnosti živega Boga, k njihovi modrosti, ki je dar Svetega Duha: to naj postane oporna točka teološke misli. Skupaj z Bernardom iz Clairvauxa moramo tudi mi priznati, da človek bolje išče in lažje najde Boga “z molitvijo kot pa z razpravljanjem”. Sicer pa ostaja najbolj prepričljiva podoba teologa in slehernega nosilca evangelija podoba apostola Janeza, ki je naslonil glavo na Učiteljevo srce.

Ta razmišljanja o svetem Bernardu bi rad zaključil z vzkliki Mariji, ki jih beremo v neki njegovi homiliji: “V nevarnostih, v stiskah, v negotovostih pomisli na Marijo, kliči Marijo. Nikoli naj se ne loči od tvojih ustnic, nikoli naj se ne loči od tvojega srca; in ker moraš doseči pomoč njene molitve, nikoli ne pozabi zgleda njenega življenja. Če hodiš za njo, ne moreš zaiti; če moliš k njej, ne moreš obupati; če misliš nanjo, se ne moreš zmotiti. Če te ona podpira, ne padeš; če te ona brani, se nimaš česa bati; če te ona vodi, se ne utrudiš; če ti je naklonjena, boš prišel do cilja …” (Hom. II super «Missus est», 17: PL 183, 70-71).

Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

Spomin svetega Bernarda, opata in cerkvenega učitelja, ki je vstopil v nov cistercijanski samostan skupaj s tridesetimi tovariši. Nato je bil ustanovitelj in prvi opat samostana Clairvaux [klervó], kjer je menihe modro vodil v božje zapovedi z življenjem, naukom in zgledom. Prehodil je Evropo, da je vzpostavljal mir in edinost in razsvetljeval vso Cerkev s pismi in s pogostimi opomini, dokler ni na ozemlju lyonske Galije v Gospodu zaspal.
Vir

Rodil se je leta 1090 v francoski vasi Fontaines-les-Dijon kot tretji od sedmih otrok plemiške družine. Pri šestnajstih letih je ostal brez matere, kar ga je še bolj povezalo z Božjo Materjo Marijo. Postal je njen velik častilec. Pri 22-ih letih je vstopil v reformirani samostan Citeaux skupaj s tridesetimi prijatelji in sorodniki. Že tri leta kasneje ga je samostanski opat poslal v Clairvaux ustanovit nov samostan, saj je prepoznal Bernardove odlike: bil je močna osebnost, odličen govornik in duhovno poglobljen. S seboj je odpeljal še dvanajst sobratov. Zaradi svoje maziljenosti s Svetim Duhom je bil pravi magnet in je kljub strogi disciplini v samostanu za vstop v meniško življenje pridobil več kot tisoč mož. Tako je v kratkem času ustanovil kar 160 novih samostanov in s tem postavil temelje cistercijanskemu redu.

Kot piše portal pridi.com, je s popolno preureditvijo redovniškega življenja svoje skupnosti mladi Bernard, čeprav »samo« opat, aktivno sodeloval tudi v najvišjih političnih in cerkvenih krogih tedanjega časa. Dejaven je bil pri križarskih vojnah, sodeloval je v ideoloških bojih proti krivovercem. Zavzemal se je za edinost; v času razkola in izvolitve dveh papežev leta 1130 je podprl zakonitega papeža Inocenca II. Močan vpliv na politične in cerkvene mogočnike je okrepil s svojimi slikovitimi in močnimi pridigami, pisanimi deli in dopisovanjem. Napisal je veliko govorov, pisem in pesnitev, ki so bili priljubljeno vzgojno branje. Vse odlikuje lep jezik, zaradi katerega so mu dali naziv »medonosni učitelj«.

Brez sv. Bernarda bi bila zgodovina pobožnosti do trpečega Kristusa, Srca Jezusovega in Marijinega drugačna. Umrl 20. avgusta leta 1153 v Clairvauxu, star 63 let.
Vir