sveti Bernvard – škof in redovnik

BernvardZavetnik škofije Hildesheim; zlatarjev
Atributi: kovaško kladivo; Bernvardov križ
Imena: Bernvard, Bernvardo, Berni, Bernvarda, …
Rodil se je okoli leta 960 v plemiški družini. Oče mu je zgodaj umrl, zato je zanj skrbel stric Folkmar, tedaj še diakon v Hildesheimu. Poslal ga je v tamkajšnjo stolniško šolo. Pri ravnatelju Thangmarju se je Bernvard temeljito poučil v vseh tedanjih vedah, še posebno v upodabljajoči umetnosti in tudi njeni uporabni vrednosti. Leta 987 ga je cesarica Teofanu (Grkinja po rodu) poklicala za dvornega kaplana in mu izročila v vzgojo sina, kralja Otona III.
Po posvečenju za škofa v Hildesheimu leta 993 se je z vso vnemo lotil duhovnih in svetnih nalog svoje škofije. Hildesheim je bil mejna škofija proti poganskim Slovanom in prednja straža proti sovražnim Normanom ter Vikingom. Po takratni navadi je moral Bernvard iti večkrat na bojne pohode in braniti meje škofije, ki so bile hkrati tudi državne meje. Največjo skrb pa je posvetil pospeševanju duhovnega življenja v svoji škofiji.
Posebne zasluge, ki segajo še v naš čas, si je pridobil na področju cerkvene umetnosti. Pod njegovim vodstvom so delavnice cerkvene umetnosti v Hildesheimu dosegle največji razcvet. V samostanih svoje škofije je ustanovil številne pisalne šole, v katerih so gojili lepopis in miniature. Veliko dragocenih rokopisov in knjig, okrašenih z inicialkami, je nastalo v tem času prav na Bernvardovo pobudo. V nekem zakramentariju in evangeljski knjigi so ohranjeni Bernvardovi posvetitveni verzi, ki jih je sam napisal. Ohranjenih je več zlatarskih del, izdelanih po njegovih načrtih in pobudah; nekatera med njimi pa je celo sam izdelal.
Njegova zamisel in krona njegovega življenja je benediktinski samostan sv. Mihaela v Hildesheimu. Njegovi začetki segajo v leto 996. Leta 1022 je posvetil čudovito samostansko cerkev. Deset dni pred smrtjo, 10. novembra 1022, si je oblekel redovno obleko sv. Benedikta. Pokopali so ga v njegovem samostanu sv. Benedikta.
Goduje 20. novembra.
Vir