Zavetnik škofije Hildesheim; zlatarjev
Atributi: kovaško kladivo; Bernvardov križ
Imena: Bernvard, Bernvardo, Berni, Bernvarda, …
Rodil se je okoli leta 960 v plemiški družini. Oče mu je zgodaj umrl, zato je zanj skrbel stric Folkmar, tedaj še diakon v Hildesheimu. Poslal ga je v tamkajšnjo stolniško šolo. Pri ravnatelju Thangmarju se je Bernvard temeljito poučil v vseh tedanjih vedah, še posebno v upodabljajoči umetnosti in tudi njeni uporabni vrednosti. Leta 987 ga je cesarica Teofanu (Grkinja po rodu) poklicala za dvornega kaplana in mu izročila v vzgojo sina, kralja Otona III.
Po posvečenju za škofa v Hildesheimu leta 993 se je z vso vnemo lotil duhovnih in svetnih nalog svoje škofije. Hildesheim je bil mejna škofija proti poganskim Slovanom in prednja straža proti sovražnim Normanom ter Vikingom. Po takratni navadi je moral Bernvard iti večkrat na bojne pohode in braniti meje škofije, ki so bile hkrati tudi državne meje. Največjo skrb pa je posvetil pospeševanju duhovnega življenja v svoji škofiji.
Posebne zasluge, ki segajo še v naš čas, si je pridobil na področju cerkvene umetnosti. Pod njegovim vodstvom so delavnice cerkvene umetnosti v Hildesheimu dosegle največji razcvet. V samostanih svoje škofije je ustanovil številne pisalne šole, v katerih so gojili lepopis in miniature. Veliko dragocenih rokopisov in knjig, okrašenih z inicialkami, je nastalo v tem času prav na Bernvardovo pobudo. V nekem zakramentariju in evangeljski knjigi so ohranjeni Bernvardovi posvetitveni verzi, ki jih je sam napisal. Ohranjenih je več zlatarskih del, izdelanih po njegovih načrtih in pobudah; nekatera med njimi pa je celo sam izdelal.
Njegova zamisel in krona njegovega življenja je benediktinski samostan sv. Mihaela v Hildesheimu. Njegovi začetki segajo v leto 996. Leta 1022 je posvetil čudovito samostansko cerkev. Deset dni pred smrtjo, 10. novembra 1022, si je oblekel redovno obleko sv. Benedikta. Pokopali so ga v njegovem samostanu sv. Benedikta.
–
Prva služba mladega duhovnika Bernvarda je bila mesto kaplana na dvoru cesarice Teofane, kjer je vzgajal njenega sina Otona III. Bil je vsestransko nadarjen: kot škof v Hildesheimu je moral večkrat braniti deželo pred roparskimi napadi in vdori ter skrbeti za obrambo mesta, obenem pa je škofija v njegovem času doživela pravi razcvet tako na področju umetnosti kakor tudi duhovno. Sam je bil učenjak in umetnik; štejejo ga celo za prvega umetnega kovača in livarja svojega časa.
Ime: Ime Bernvard (Bern(w)ard) po vsej verjetnosti izhaja iz imena Bernard, ki se naslanja na ime Bernhard. To je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je okoli leta 960 na Spodnjem Saškem v Nemčiji, umrl pa 20. novembra 1022 v Hildesheimu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v saški plemiški rodbini, ki je imela zveze s tedanjimi vladarji. Po zgodnji smrti staršev je zanj skrbel stric Folkmar v Hildesheimu, ki je kasneje postal škof v Lüttichu.
Študij: Osnovno znanje je nabiral v hildesheimski stolni šoli, kjer se je zanj zavzel predstojnik Thangmar, ki ga je temeljito izobrazil, zlasti v upodabljajoči umetnosti. Kasneje se je izpopolnjeval pri škofu v Mainzu, dedu, volilnem grofu Adalbertu in pri stricu v Lüttichu.
Škofija: V hildesheimskega škofa ga je 15. januarja 993 posvetil nadškof Viligij. Nasledil je škofa Gerdaga kot 14. škof na škofovskem sedežu leta 815 ustanovljene škofije, ki je bila mejna in misijonska škofija proti poganskim Slovanom in sovražnim Normanom in Vikingom. Danes šteje škofija okoli 660.000 katoličanov, kar je približno 12 odstotkov prebivalstva.
Sodobniki: Vrsta papežev od Gregorja V. do Benedikta VIII., cesarji Oton Veliki in njegova sinova Oton II. in III. ter Henrik II.; sveti Romuald in Olaf II., Štefan I., Odilo iz Clunyja.
Ustanove: Po samostanih svoje škofije je ustanovil številne pisalne šole, krona njegovega dela pa je bila ustanovitev in zidava benediktinskega samostana sv. Mihaela v Hildesheimu ter krasne samostanske cerkve.
Dela: Bil je umetniško vsestransko nadarjen; tako je še danes ohranjenih kar nekaj del, ki jih je naredil sam ali pa so jih izdelali po njegovih načrtih: bronasta vrata cerkve sv. Mihaela, srebrn križ, bronast okrašen steber, evangeliarij.
Kreposti: Poleg tega, da je bil velik pospeševalec in podpornik umetnosti, je bila njegova največja skrb v škofiji pospeševanje duhovnega življenja ter red in disciplina med duhovščino. Vsako leto je sklical škofijsko sinodo, skrbel za pouk in vzgojo v stolniški šoli, njegova prav posebna skrb pa so bili vseskozi tudi revni in bolni.
Zavetnik: škofije Hildesheim, zlatarjev, arhitektov, slikarjev in kiparjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa in kot umetnika, pogosto s kovaškim kladivom obdeluje kelih. Včasih drži v roki kelih ali t. i. Bernvardov križ, ki ga je sam skoval.
Beatifikacija: Njegovo češčenje je leta 1150 dovolila pokrajinska sinoda v Erfurtu, papež Celestin III. pa ga je decembra 1193 razglasil za svetnika.
Goduje: 20. novembra.
Vir
V Hildesheimu [hildeshajmu] (na Saškem v Nemčiji), sveti Bernvárd, škof, ki je branil čredo pred napadalci, obnovil z mnogimi sinodami disciplino klera, in pospeševal meniško življenje.
Vir