sveti Bonifacij – papež

 Bonifacij Imena: Bonifacij, Boni, Bono, Bonifacija
  Današnji svetnik je bil sin rimskega prezbiterja Jukunda in naj bi se rodil nekako sredi 4. stoletja. Preden je bil povišan v papeško službo, ga je njegov prednik papež Inocencij I., svetnik, ki je vodil Cerkev od leta 401 do 417, večkrat poslal kot svojega poslanca v Carigrad, da je tam na cesarskem dvoru opravil važne in zapletene naloge.
  Po smrti papeža Zosima, ki je vladal samo eno leto, je leta 418 prevzel krmilo Cerkve modri in že nekoliko ostareli duhovnik Bonifacij. Toda njegove izvolitve del rimske duhovščine, ki je po takratnem običaju volila Petrovega naslednika, ni priznal in je svojeglavo izvolil za papeža arhidiakona Evlalija. Oba sta bila posvečena v škofa. Spori so se zaostrovali in dišalo je po nemirih.
  V spor je posegel cesar Honorij in ga skušal zgladiti, toda brez uspeha. Cesar je potem naročil, naj posebni cerkveni zbor reši to vprašanje. To naj bi se zgodilo 13. junija leta 419. Evlalij je moral zapustiti Rim. Pod pretvezo, da mora obhajati veliko noč, se je vrnil in znova povzročil nemire. Izgnali so ga še drugič, Bonifacija pa priznali za papeža. V dolgem seznamu rimskih papežev nosi ime Bonifacij I.
  Omenimo še to, da sta takrat vodilni cerkveni osebnosti na Zahodu sv. Hieronim in sv. Avguštin, govorila s spoštovanjem o novem papežu. Sv. Avguštin mu je celo posvetil razpravo Zoper dve pismi pelagijancev, ki ju je napisal na pobudo samega papeža Bonifacija. Na njegovo pobudo je cesar izdal odlok, da morajo škofje pred nastopom službe obvezno podpisati obsodbo pelagijanskih naukov.
  Zgodovinopisje še poroča, da je Bonifacij posegel v vprašanja, ki so zadevala organizacijo škofij v Galiji, v provinci Iliricum (vzhodna stran Jadranskega morja) in v Afriki. Knjiga za škofovske obrede (Liber pontificalis) omenja več njegovih predpisov glede zažiganja kadila pred oltarjem, pranja oltarnih prtov in pogojev za sprejem v kleriško službo.
  Isti viri poročajo, da je na pokopališču sv. Felicite v Rimu dal sezidati oratorij.

Umrl je 4. septembra 422 in bil pokopan ob znani rimski cesti Via Salaria blizu pokopališča sv. Felicite.
Vir