sveti Bruno Kverfurtski – redovnik, škof in mučenec

Bruno KverfurtskiBruno je prvo izobrazbo prejel v domačem kraju, kasneje pa je šolanje nadaljeval v zavodu pri stolnici v Magdeburgu. Že takrat se je, pod vplivom poročil o apostolskem delovanju sv. Vojteha Slavnika, navdušil za misijonsko delo. Po končanem študiju je bil najprej nastavljen za kanonika pri stolnici v Magdeburgu, kasneje pa postal dvorni duhovnik cesarja Otona III. Februarja 998 je spremljal cesarja v Rim in z njim obiskal samostan sv. Bonifacija in Aleksija na Aventinu, kjer je nekaj časa preživel tudi njegov vzornik Vojteh. Bruno je sklenil, da tudi vstopi v ta samostan. Naredil je noviciat in redovne zaobljube, pozneje pa se pridružil opatu Romualdu na gozdnatem otoku Pereo pri Raveni. Izbral si je redovno ime Bonifacij. Od tod je s papeževim dovoljenjem želel slediti redovnima bratoma Benediktu in Janezu na Poljsko. Medtem je po smrti Otona III. cesarski prestol zasedel Henrik II., ki je Brunu odobril vse njegove misijonske načrte, papež pa ga je imenoval za »nadškofa med pogani«. Bruno se je že odpravil čez Alpe, ko je izbruhnila vojna med Nemci in Poljaki, zaradi česar ni mogel na Poljsko. Spremenil je načrt in odšel na Madžarsko, kjer je obiskal kralja Štefana in nadškofa Stirka. Tu je Bruno začel oznanjati krščanstvo med poganskim plemenom Šeklov, Črnih Ogrov, vendar ni imel veliko uspeha. Z ogrskim odposlanstvom, ki je šlo k cesarju Henriku II., da zgladi napetosti, se je vrnil v domovino in bil v Magdeburgu posvečen v misijonskega škofa. Še se je vrnil med Črne Ogre, pa spet ne za dolgo časa, saj ga je še vedno vleklo na Poljsko. Tja se je odpravil leta 1007 čez vzhodno mejo in prišel najprej k velikemu knezu Vladimirju Kijevskemu, ki je bil naklonjen krščanstvu. Ta ga je poslal med bojevito pleme Pečenegov ob dolnjem Dnjepru. Pet mesecev je ostal med njimi, a tudi tu ni žel kakšnega vidnejšega uspeha. Poleti 1008 je le prišel na Poljsko. Tu je v Vojtehovem samostanu napisal njegov življenjepis ter spis Trpljenje petih bratov, ki so jih v bližini pobili razbojniki; napisal pa je tudi pomembno pismo Henriku II., v katerem mu poroča o svojem misijonskem delu ter ga roti, naj sklene mir s poljskim kraljem ter si prizadeva za širjenje krščanstva. Bruna je kmalu čakalo mučeništvo: na začetku leta 1009 je kot misijonar pridigal tudi na ozemlju poganskega kneza Netimarja na južni meji Prusije. Knez je krščanstvo sprejel in se s svojimi dal krstiti, njegov brat pa je spreobrnjenje zavrnil. Nadškofa Bruna je skupaj z njegovimi osemnajstimi tovariši dal prijeti in 9. marca 1009 obglaviti.

Ime: Ime Bruno je po izvoru nemško. Gre za skrajšano obliko iz zloženih imen, ki imajo prvi člen Brun-.
Rodil se je okoli leta 974 na gradu Querfurt na Saškem v Nemčiji, umrl pa 9. marca 1009 v mestu Braniewo na Poljskem.
Družina: Bil je iz uglednega rodu grofov Waldeckov in v sorodu s cesarsko hišo Otonov.
Zavetnik: Prusije.
Upodobitve: Upodabljajo ga s popotno culo kot jezdeca na oslu. Pogosto pa je prikazan tudi prizor njegovega mučenja: dva moška mu s sekiro odsekata roke in noge.
Sodobniki: cesarja Oton III. in Henrik II., ogrski kralj Štefan I., Boleslav Hrabri, papeža Gregor V. in Silvester II., opata Odilo iz Clunyja in Romuald iz Camaldole.
Goduje: 9. marca, včasih pa je tudi 19. junija ali 15. oktobra.
Vir