Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Rodil se je okoli leta 1215 sredi pustih gričev vzhodno od Rima. Pod vplivom pobožne matere se je že z dvanajstimi leti odločil za redovniško življenje. Najprej si je izbral mirno samostansko zavetišče v kraju Faifolli v domači provinci Molise, nato pa se je odločil za pravo puščavniško življenje. Ustalil se je v votlini gore Pelleno. Leta 1238 je šel v Rim, da bi bil posvečen za duhovnika in dobil papeževo dovoljenje za eremitsko življenje.
Kmalu je zasnoval večje samotarsko selišče v bližnji gori Maiella. Oglašali so se novi učenci. Glas o njegovi sposobnosti duhovnega voditelja in o njegovih osebnih krepostih se je hitro raznesel daleč naokrog. Papež Urban IV. je ustanovo potrdil in ji določil za temelj benediktinska pravila.
Papež Gregor X. je njegovo družbo potrdil kot samostojno vejo benediktinskega reda. šele tedaj se je začel pravi razmah Petrovega samotarskega redovništva. Redovniki so dobili prvo ime po cerkvi Svetega Duha, pozneje pa se je utrdilo ime celestinci. Ljudje so jih spoštovali in kandidatov je bilo veliko. Peter jih je razdelil v 40 skupin, sam pa se je z majhno skupino puščavnikov ustavil na težko dostopnem zahodnem pobočju gore Morrone. Tu ga je presenetila novica, da so ga kardinali, zbrani na konklavu v Perugii, ki je trajal že dve leti, 5. julija 1294 izvolili za – papeža.
Izvolitev je izzvala velikansko navdušenje med ljudstvom. Upali so, da bo novi papež prinesel pravega duha pobožnosti in miru namesto razprtij. Kronanje je bilo pravo zmagoslavje. Takoj pa je prišlo veliko razočaranje. Papež Celestin V. je ostal stari preprosti puščavnik, v katerem ni bilo zvijače. Ni pa bil dorasel spletkam pretkanih politikantov niti ni poznal običajnih predpisov cerkvenega prava. Neapeljski kralj Karel II. mu je hinavsko svetoval, naj med dvanajstimi kardinali imenuje sedem Francozov, češ da mu bodo najboljši svetovalci. Toda bili so sami kraljevi privrženci. Počasi je spoznaval, kako zlorabljajo njegovo dobroto. Končno mu je odprl oči kardinal Gaetani in ga prepričal, da za vladarstvo veljajo drugačna pravila kakor za vodstvo duš k odpovedi in popolnosti. Celestin je pokazal odločnost in 13. decembra istega leta odstopil.
Kardinal Gaetani je postal njegov naslednik in si privzel ime Bonifacij VIII. Bal se je, da bi njegovi nasprotniki mogli Celestina V. nagovoriti, da bi odpoved preklical, zato ga je držal pod nadzorom in ga popolnoma odrezal od sveta na gradu Fumone pri mestu Anagni. Ječo pa si je Peter predstavljal kot samotarsko celico in tam svetniško umrl 19. maja 1296. Ta dan goduje.
Vir
V Fumoni (blizu mesta Alatri, v Láciju), rojstvo za nebesa svetega Petra Celestína, ki je v Abruzzu [abrucu] živel kot puščavnik. Slaven po svetosti in čudežih, je bil izvoljen kot osemdesetletnik za rimskega papeža. Prevzel je ime Celestín V., toda še istega leta se je raje odpovedal papeški službi in se vrnil v samoto.
Vir