Cezariju je bilo vse življenje vzor meniško življenje, zato si je tudi prizadeval, da bi, sprva kot opat, kasneje pa tudi kot škof, reformiral meniška pravila in jim dal trdne, duhovne temelje. Nič drugače ni deloval v svoji škofiji: bil je goreč pastoralni delavec, znan kot reformni škof, redno je obiskoval župnije, bil odličen pridigar in skrbel za duhovni napredek svojega ljudstva, obenem pa z vsem srcem skrbel za reveže in pomoči potrebne.
Ime: Izhaja iz latinske besede caesaries, ki pomeni »lasje, kosmat«. Je tudi ime rimske družine, ki se je povzpela do cesarske časti, zato se od Julija Cezarja dalje ta naziv uporablja za vladarja, cesarja.
Rodil se je okoli leta 470/71 pri Châlon-sur-Saône v Burgundiji v Franciji, umrl pa 27. avgusta 542 v Arlesu, prav tako v Franciji.
Družina: Starši so bili Rimljani, pripadali pa so burgundskemu podeželskemu plemstvu. Med svetnike prištevamo tudi njegovo sestro, sveto Cezarijo, opatinjo.
Sodobniki: Vizigotski kralj Alarik II., vzhodnogotski vladar Teoderik, papeži Feliks III., Gelazij I., Anastazij II. in Simah, škof Aeonij, sveti Ciprijan, škof v Toulonu, ki je tudi njegov življenjepisec.
Službe: Nižji klerik v samostanu v Chalonu, menih na otoku Lerins (danes sv. Honorat) pred Nico (okoli l. 489), posvečen v mašnika v Arlesu (okoli 499) in postavljen za opata v bližnjem samostanu, leta 502 pa je postal nadškof v Arlesu. Papež Simah mu je l. 513 izročil palij, kar je prva znana izročitev palija, s čimer mu je bilo priznano prvenstvo v Galiji (in Španiji).
Nadškofija: Nadškofija v Arlesu je ena izmed prvih škofij na ozemlju Galije (danes Francija). Njen prvi škof je bil sveti Trofim (220–240), leta 1822 pa so jo dokončno združili z nadškofijo v Aixu.
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti ognjenim nevarnostim.
Kreposti: Osebno je bil skromen in ponižen (v samostanu je bil sprva kuhar), ves čas je posebno skrb posvečal ubožcem in revežem (zanje je zgradil prvo bolnišnico v Galiji), imel čut za liturgijo, bil je izjemen pridigar, pravi »ljudski škof«, reformator duhovnega življenja in borec proti krivoverstvom.
Dela: Ohranjena so nekatera njegova pisma in pridige, napisal je redovna pravila in vodila za različne samostane, ki vsebujejo zelo pomembna določila (samostanska stalnost, popolna odpoved vsaki posesti in skupno življenje, glede klavzure).
Upodobitve: Prikazujejo ga v škofovskem oblačilu, velikokrat med pridigo ali ko blagoslavlja. Poznamo tudi upodobitve, na katerih kleči in moli pred gorečim mestom, saj naj bi nekoč (po legendi) s svojo gorečo molitvijo pogasil ogenj.
Goduje: 27. avgusta.
Misel: »Navadno si domišljamo, da krotimo telo s pogostim nočnim bedenjem; ko pa se po končani vigiliji odplazimo od zbora psalmistov k nespodobnim pojedinam in skrivnemu popivanju, bi bilo bolje, če bi bili trezni in noči prespali.«
Vir
V Arlesu [árlu] (v Provansi), sveti Cezárij, škof, ki je po redovnem življenju na otoku Lérins, nerad sprejel škofovstvo. Pripravil je primerne pridige duhovnikom za praznike, da bi jih brali ljudstvu za pouk. Zbral je tudi Pravila tako za moške kot za device in pisal o ureditvi samostanskega življenja.
Vir