V starem veku je bila Aleksandrija, dom svetega Cirila, za Rimom drugo največje mesto na svetu. Bila je pravi Babilon, kjer so se mešale različne kulture, jeziki, narodnosti in vere, saj je bila središče učenosti tako za pogane,kakor tudi za jude in kristjane. Že dve stoletji pred Cirilovim rojstvom je v Aleksandriji začela svoj vzpon sloveča bogoslovna (katehetska) šola, katere gojenec je bil tudi Ciril. Tu se je temeljito izobrazil in bil okoli leta 403 posvečen v duhovnika. Nekaj časa je preživel kot samotar v meniški naselbini, potem pa se je vrnil k svojemu stricu Teofilu, aleksandrijskemu patriarhu. Stric, bojevite in nestrpne, tudi ohole narave, je imel nanj sprva precejšen vpliv. Ciril je podpiral njegova prizadevanja, da bi v boju s Carigradom Aleksandrija ohranila vodilno mesto takoj z Rimom. Soglašal je tudi s stričevo sovražnostjo do svetega Janeza Krizostoma. Precej napora in ponižnosti je bilo potrebno, da je kasneje spoznal in priznal svojo zmoto. Leta 412 je postal Teofilov naslednik na patriarhatskem sedežu in tam ostal 32 let. Bil je dovolj samozavesten in mogočen, predvsem pa učen in moder mož, da je njegova beseda odmevala po vsej takratni Cerkvi. Veljal je za prodornega razlagalca Svetega pisma, s svojimi pismi in razpravami pa se je obračal na vse vidnejše osebnosti. Znan pa je zlasti po tem, da je budno in goreče branil resnico razodete prave vere ter se boril proti zmotam tedanjega časa, zlasti proti arijanizmu in Nestoriju, carigrajskemu patriarhu. Ta je med drugim zanikal Marijino božje materinstvo. V Jezusu Kristusu naj bi bili namreč dve med seboj ločeni naravi: človeška in božja; Marija naj bi bila tako le mati Kristusa (človeka), ne pa tudi Bogorodica. Na znanem cerkvenem zboru v Efezu leta 431 je bila prav po zaslugi Cirila ta zmota obsojena in potrjena resnica, da je Marija prava božja mati.
Ime: Izhaja iz grškega imena Kyrillos in pomeni »pripadajoč Bogu«.
Rodil se je okoli leta 380 v Aleksandriji v Egiptu, umrl pa je 27. junija 444, prav tako v Aleksandriji.
Družina: Njegov stric je bil Teofil, ohol in bojevit patriarh v Aleksandriji.
Zavetnik: Aleksandrije. Bil je velik zagovornik božjega materinstva Device Marije.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih s svetniškim sijem; včasih nosi na rami goloba. Pogosto ga prikazujejo skupaj z Atanazijem.
Beatifikacija: Leta 1882 ga je papež Leon XIII. razglasil za cerkvenega učitelja.
Goduje: 27. junija, prej 9. februarja
Misel: »Pozdravljamo te, božja Mati Marija, sijajni zaklad vsega sveta, neugasljiva svetilka, venec devištva, žezlo pravovernosti, nerazpadljivi tempelj, bivališče nezaobjemljivega Boga, mati in devica…«
Vir
“Moje ime je veliko med narodi” – Iz razlage preroka Ageja (14. pogl.)
“Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas” – Iz razlage Janezovega evangelija (12. knjiga, 1)
– Sveti Ciril, škof in cerkveni učitelj, ki je bil izvoljen na aleksandrijski sedež v Egiptu. Na Efeškem koncilu je razpravljal o dogmah: o eni in isti osebi v Kristusu in o božjem materinstvu Device Marije.
– V Aleksandriji (v Egiptu), spomin blaženega Cirila, škofa, slavnega branitelja katoliške vere.
– V Aleksandriji (v Egiptu), spomin svetega Cirila, škofa tega mesta, ki je bil velik branitelj katoliške vere in slaven po učenosti ter svetosti počiva v miru.
Vir
Atributi: mošnja za denar, škofovski ornat
» Pozdravljamo te, božja Mati Marija, sijajni zaklad vsega sveta, neugasljiva svetilka, venec devištva, žezlo pravovernosti, nerazpadljivi tempelj, bivališče nezaobjemljivega Boga, mati in devica …
Po naravi je vsak izmed nas zaprt v svojo lastno osebnost, v nadnaravnem redu pa smo vsi eno. Ker se hranimo z istim mesom, smo eno telo v Kristusu. Ker pa je Kristus nedeljiv, smo vsi eno v njem. Za to je tudi prosil Očeta ‘da bi bili vsi eno …’«
Ime: Izhaja iz grškega imena Kyrillos, ta pa iz besede kyrios »gospod, Bog«. Pomen imena je »pripadajoč Bogu«.
Nazivi: Doktor učlovečenja, Steber vere, Pečat očetov.
Rojen: okoli leta 376.
Kraj rojstva: Aleksandrija v Egiptu.
Umrl: 27. junija 444.
Kraj smrti: Prav tako Aleksandrija.
Družina: Rodil naj bi se v krščanski družini in se že kot deček šolal in vzgajal pri patriarhu Teofilu, stricu po materini strani. Prejel je najboljšo izobrazbo v takratni aleksandrijski šoli. Okoli leta 403 se je dal posvetiti v duhovnika.
Škofija: Aleksandrija je bila dolgo časa za Rimom najpomembnejši cerkveni sedež. Tu je deloval apostol Marko, zato velja za njenega začetnika (od leta 42). Ciril je postal aleksandrijski škof in patriarh leta 412 in je vodil škofijo 32 let.
Predhodnik: Teofil (385– 412).
Naslednik: Dioskur (444– 451).
Voditelj: Najprej je (slabo) nanj s svojim oholim in bojevitim značajem vplival stric Teofil, pozneje pa se je precej spremenil in prerodil ob duhovnem vodstvu meniha Izidorja iz Peluzija.
Kreposti: Bil je samozavesten in mogočen, predvsem pa učen in moder mož. Veljal je za prodornega razlagalca Svetega pisma, goreče je branil pravo vero in bil velik zagovornik Marijinega božjega materinstva.
Zmote: Znan je zlasti po tem, da je budno in goreče branil resnico razodete prave vere ter se boril proti zmotam tedanjega časa, zlasti proti arijanizmu in Nestoriju. Arij je učil, da je bil Kristus nekakšen človekoljub, navaden človek in šele po smrti povišan v božanstvo, Nestorij pa, da sta človeška in božja narava v Jezusu ločeni, zato tudi Marija ni božja mati, ampak zgolj Kristusova.
Dela: Napisal je številna eksegetska, dogmatična in polemična dela (O češčenju, kultu in duhu v resnici; komentar k Mojzesovim knjigam, Janezovemu evangeliju; Zaklad Svete Trojice; Proti Nestoriju; O pravi veri) ter 29 velikonočnih poslanic in okoli 90 pisem.
Zavetnik: Aleksandrije.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih s svetniškim sijem; včasih nosi na rami goloba. Pogosto ga prikazujejo skupaj z Atanazijem.
Beatifikacija: 28. julija 1882 ga je papež Leon XIII. razglasil za cerkvenega učitelja.
Goduje: 27. junija, prej 9. februarja.
Vir