sveti Damijan Jožef de Veuster – duhovnik in misijonar

Damijan de VeusterPisatelj romanov o svetnikih, Wilhelm Hünermann, začenja svojo pripoved o očetu Damjanu s posrečenim prizorom ob njegovem rojstvu, ko se ob njem spreobrne »nepoboljšljivi« pijanec, kolednik, ki igra črnega kralja Gašperja. »O, da bi postal misijonar! Komaj tri dni si star, pa si že spreobrnil zamorca,« ob tem preroško ugotavlja mati. Tako beremo v pripovedi, dejstvo pa je, da je oče računal, da bo z Damjanom oz. Jožefom dobil svojega naslednika na kmetiji. Veliki misijon leta 1858 pa je njegove misli preusmeril popolnoma drugam in takrat se je v resnici začela njegova misijonska pot. Z željo, da bi pomagal najrevnejšim v daljnih deželah, se je odpravil od doma v Louvain, v samostan redovnikov presvetega Srca Jezusovega in Marijinega, kjer je že bil njegov brat, pater Pamfil. Zaprosil je za vstop v noviciat ter si privzel ime Damijan. Bil je zelo nadarjen, noviciat je hitro opravil, nato pa začel študij bogoslovja in modroslovja. Leta 1864 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo že obhajal v misijonih, v Honoluluju, kamor je šel zamenjat svojega obolelega brata. Tu se je začelo njegovo bogato misijonsko delovanje. Sledila sta še misijon v Koholi in devetletno delo pri Kanakih na Havajih. Odločilno zanj pa je bilo srečanje s škofom Maigretom, ki mu je pripovedoval o težavah na otoku Molokaj, kjer so gobavci umirali brez duhovnika, saj nihče ni zdržal med njimi.
sveti Damijan Jožef de Veuster - duhovnik in misijonarDamijan se mu je takoj ponudil in leta 1873 odplul na »otok zavrženih«. Gobavci so ga z navdušenjem sprejeli in kar niso mogli verjeti, da se je našel duhovnik, ki se bo za stalno naselil med njimi in delil z njimi njihovo žalostno usodo. Potem ko je za silo poskrbel za najbolj revne in zapuščene, je začel postavljati trdne, lesene hiše namesto prejšnjih koč iz ločja. S pomočjo lažjih bolnikov je sam stesal okoli 400 hiš za tisoč gobavcev, oskrbel vodovod, zgradil bolnišnico in sirotišnico. S svojim vztrajnim pisanjem in poročili je pripravil tudi vlado, da mu je začela pošiljati pomoč, zdravnike in strežno osebje. Pod njegovim vodstvom in skrbjo so gobavci spet zaživeli človeka vredno življenje. Poleg tega je požrtvovalno opravljal tudi svoje duhovniško poslanstvo: maševal, pridigal in delil zakramente. Mnogi gobavci so se ob njegovem zgledu in vsem, kar so videli, da je zanje storil, spreobračali in se dali krstiti. Dvanajst let je ostal oče Damjan zdrav in trden, v trinajstem letu pa je opazil, da je bolezen napadla tudi njega. Štiri leta jo je potrpežljivo prenašal, nato pa ji tudi sam podlegel.
Ime: De Veustrovo krstno ime je bilo Jožef. Redovno ime Damijan izhaja iz grškega imena Damianos – glagola damadzo »krotim, strahujem, udomačim«.
Rodil se je 3. januarja 1840 v flamski vasi Tremeloo (Belgija),  umrl pa 15. aprila 1889 na otoku Molokaj na Havajih.
Družina: Bil je predzadnji izmed osmih otrok preprostih kmečkih staršev, očeta Franca in matere Ane Katarine. Duhovnika sta bila še dva njegova brata, dve sestri pa redovnici.
Zavetnik: gobavcev, priprošnjik proti gobavosti.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije (v klobuku, z okroglimi naočniki), umetniki pa ga upodabljajo v redovni obleki.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 4. junija 1995, za svetnika pa Benedikt XVI. 11. oktobra 2009.
Goduje: 10. maja.
Vir

Jožef de Veuster

Josef de Veuster je sprejel ime Damijan, ko je vstopil v red Presvetega Srca Jezusovega. Poslali so ga med otoške staroselce na Havajih, ki jih je zajela gobavost. V skrbi, da bi preprečili širitev bolezni, je havajska vlada izolirala gobavce na samoten polotok na otoku Molokai. Ločeni od svojih najdražjih so gobavci zapadli v osamljenost in obup. Razširilo se je pijančevanje in spolne bolezni. Mrtvih niso pokopavali.
Med takšne ljudi je prišel Damijan. Kot otrok belgijskih kmetov je bil vajen trdega fizičnega dela. Zato se je takoj lotil izgradnje pokopališča za dostojno počastitev umrlih. Gobavce je naučil delati na poljih in graditi domove. Čistil jim je rane in podeljeval zakramente. Še preden je tudi sam zbolel za gobavostjo, se je Damijan popolnoma poistovetil z ljudstvom, ki mu je služil. »Postal sem gobavec z gobavimi, da bi vse pridobil za Jezusa Kristusa. Zato v svojih pridigah pravim ‘mi gobavci’ in ne ‘moji bratje’ …«
Damijan je s svojim delom zaslovel in prejel več priznanj havajske vlade. Drugi pa so ga kritizirali. Ko je nekoč šel v Honolulu na kratek obisk duhovnikom svojega reda, so mu prepovedali darovati mašo, da ne bi okužil keliha. Damijan je umrl sredi gobavcev leta 1889. Pokopali so ga med njegovimi.
Dobri Oče, na priprošnjo sv. Damijana te prosim za veliko ljubezen do trpečih in pohabljenih.
Vir