sveti Dionizij Korintski – škof

Dionizij KorintskiV prvih krščanskih stoletjih so kristjani imeli varstvo po državnih zakonih: cesar Trajan je namreč Pliniju mlajšemu namestniku v Bitiniji naročil, naj kristjanov ne vodijo pred sodišča in tega so se modri cesarji držali. Ker pa pogani niso imeli dostopa na evharistične zbore kristjanov, so jim lahko zlahka naprtili številne protinaravne zločine in tako so kristjani kmalu veljali za ‘sovražnike človeškega rodu’, za ‘rušilce bogov’ in povzročitelje nesreč, ki so zadevale državo. Nekajkrat je to pogansko sovraštvo bruhnilo na dan in tako so v Smirni okoli leta 155 obsodili na smrt sv. Polikarpa (gl. 23. februar) in enajst drugih kristjanov, v Rimu je bil mučen apologet Justin (ok. leta 165, gl. 1. junij) in pet drugih, v Lyonu so hkrati usmrtili blizu 50 spoznavalcev vere v Kristusa (leta 177/78 – gl. 2. junij) in nekaj še drugod. Večkrat so kristjane obsodili na trdo delo v rudnikih, npr. na Siciliji ali na Sinaju, od koder se je malokdo vrnil živ.
To sovražno razpoloženje poganov zoper kristjane je dobro imeti pred očmi, da razumemo čudovito lepo vlogo, ki jo je v tedanji krščanski družbi prevzel nekako po letu 160 korintski škof Dionizij. Pri nas ta sveti mož ni splošno znan, vendar to zasluži. Sv. Hieronim ga uvršča med redke znane ‘odlične može’ prvega krščanstva in cerkveni zgodovinar Evzebij prisrčno hvali njegovo zgledno apostolsko vnemo. Zakaj? Sv. Dionizij se je posvetil nalogi, ki jo je Kristus postavil za znamenje svojih učencev: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12Jn 15,12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 To je moja zapoved, da se med seboj ljubíte, kakor sem vas jaz ljubil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Spolnjevanje te zapovedi je bil najboljši odgovor na sovraštvo poganskih množic in najboljša opora za rast Cerkve. Več prič imamo, da so ljudje zunaj Cerkve morali priznati: »Glejte, kako se kristjani med seboj ljubijo!« O tem posebnem znamenju božjih otrok pričajo brž po letu 100 čudovita pisma sv. Ignacija Antiohijskega (gl. 17. oktober), kakih petdeset let pozneje pa je taka pisma razpošiljal korintski škof sv. Dionizij. Cerkvena občina v Korintu, ki ji je sv. Pavel v dveh velikih ohranjenih pismih (eno pa je izgubljeno), kazal posebno naklonjenost, je bila med najpomembnejšimi za Rimom v vsem krščanskem občestvu tistega časa. In kakor je apostol Pavel zapisal o sebi, da ima skrb za vse Cerkve, je tudi škof Dionizij, eden najmodrejših pastirjev Kristusove črede, z ljubeznivo pozornostjo spremljal vesele in žalostne dogodke drugih cerkvenih občin, ki so tedaj obveščale ostale o vsaki pomembni spremembi. Drugi vatikanski koncil je znova naglasil misel, da škof ni le odgovoren varuh in vodnik svoje črede, ampak hkrati tudi škof vesoljne Cerkve, ki jo na svojem mestu predstavlja. Prav sv. Dionizij je svetel zgled te vrste višjega pastirja. Ker ni mogel pogosto osebno obiskovati bratov v škofovski službi, jim je pošiljal pisma, vsa prežeta z ljubeznijo do Kristusa in takratnih cerkvenih občin. Osem takih Dionizijevih pisem bratom v škofovstvu poznamo. Ta pisma vsebujejo dragocena poročila o verskem stanju omenjenih krajev in o medsebojni pomoči. Pričajo tudi o Dionizijevi skrbi za čistost božjega nauka.
Najpomembnejše dopisovanje je sv. Dionizij izmenjal s tedanjim papežem sv. Soterom (ok. 166–175). Papež je Dioniziju poslal kot prvi pomembno darilo s spremnim pismom, od katerega poznamo le majhen drobec. Ker so darilo zbrali kristjani v Rimu, je Dionizij naslovil na rimsko cerkveno občino naslednje pohvalne besede: »Že od prvega začetka naše vere imate navado, da vsem svojim bratom naklanjate dobrote vseh vrst in da kar največ Cerkvam, ki so se ustanovile v posameznih mestih, pošiljate za življenje potrebno pomoč. Na tak način lajšate stisko vsem bednim, pa tudi brate, ki se mučijo v rudnikih, oskrbujete z najnujnejšim. Vi, Rimljani, ste s temi darili obdržali navado in že kar rimljansko lastnost, kakor so si jo priučili vaši predniki. Vaš blaženi škof Soter pa ni samo ohranil te plemenite navade, temveč jo je povečal še s tem, da je z vašimi darovi, namenjenim bratom, izdatno postregel, darove pa duhovno pomnožil s tem, da je brate, ki so potovali v daljne kraje, s spodbudnimi besedami potolažil kakor najljubeznivejši oče svoje otroke.«
Ne vemo natančneje, na kakšno stisko se nanašajo navedene besede, znano pa je, da je sv. Dionizij za vero mnogo trpel in se ni izmikal pred najtežjimi žrtvami. Umrl je ok. leta 180. Carigrajska Cerkev ga prišteva med mučence, čeprav ni poročil, da bi bil umrl mučeniške smrti. Iz njegovih pisem odseva misel, da je bil vedno pripravljen žrtvovati se za brate in darovati za vero tudi življenje. Tako je sv. Dionizij dobra priča o tem, kolikšno moč je imela Kristusova ljubezen v drugem stoletju.
Vir