sveti Efrem Sirski – diakon in cerkveni učitelj

Efrem       Imena: Efrem, Efrema, Efraim
Rodil naj bi se okoli leta 306 v Nisibisu (današnji Nusaibin v Turčiji), ki je tedaj kot močna in pomembna obmejna trdnjava spadal k rimskemu cesarstvu.
Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele pri osemnajstih letih. V njegovem rojstnem mestu je škofoval Jakob, asket in pastir obenem, ki je s spokornim življenjem znal združevati učenost, z molitvijo pa apostolat. S svojim zgledom je za trajno vplival na Efrema. Ta škof je ustanovil teološko šolo, ki pa se je morala pozneje preseliti v Edeso in je zaslovela predvsem po zaslugi sv. Efrema.
Edesa je imela krščansko preteklost in v njegovem aramejskem dialektu je nastala sirska književnost. Značilno zanjo je lirično bogastvo. Če Sirci prevajajo iz grščine
– in v tem obdobju so res veliko prevajali – se ne drže strogo izvirnika, marveč ga dopolnjujejo s svojimi mislimi in tudi s svojo neizčrpno domišljijo. Po zaslugi sirskih prevodov so nam ohranjena mnoga grška dela, ki so v izvirniku izgubljena. Efrem je v Edesi živel najprej kot puščavnik v skalni votlini, a je kmalu začel poučevati na šoli in tu je napisal večino svojih asketskih del. Udeleževal se je cerkvenega življenja, zelo spoštovan zaradi pobožnosti in učenosti, predvsem pa zaradi izrednega pesniškega daru, čeprav je kot klerik imel samo stopnjo diakona.
Vneto je raziskoval Sveto pismo. Z njegovimi besedami se je bojeval zoper krive nauke. Poleg gnostičnega nauka je na kristjane močno vplivala tedanja, v Mezopotamiji že od nekdaj priljubljena in udomačena astrologija. Efrem je znal bistro pokazati nesmiselnost verovanja v zvezde in drugo praznoverje. Iz Perzije se je širil maniheizem in Efrem je v svojih spisih jasno in ostro zavračal tudi tega nevarnega nasprotnika. Njegove pesnitve so služile pouku pravovernih in olepšanju bogoslužja. Zato so mu dali častni naslov »harfa Svetega Duha«. Umrl je leta 373. Efrem je edini svetnik sirskega jezika, ki mu je Cerkev priznala čast cerkvenega učitelja.
Goduje 9. junija.
Vir

»Ti, ki si moja mati, kraljica in gospa; pod svojimi krili me zavaruj, zaščiti, da se ne bo veselil zoper mene Satan, ki snuje pogubo in se zločinsko povzdiguje zoper mene. Ti namreč, Prečista, si moj pristan, pomočnica in zaščita. Ne poznam drugega zatočišča razen tebe, Gospa … Prosim te, da me pripelješ h Kristusu in mi daš vstopiti v tiste dvorane svetih, kjer ni solza in ne stiske, ni nadloge in ne smrti, ni muk in ne tesnobe, ampak neskončno veselje, življenje, ki nima konca, radovanje in vriskanje, slava in sijaj.«
Ime: Izhaja iz hebrejščine, Efrayim pomeni »rodoviten«.
Vzdevki: Harfa Svetega Duha, Marijin pevec.
Rojen: leta 306.
Kraj rojstva: mesto Nisibis v Siriji (danes Nusaibin v Turčiji).
Umrl: 9. junija 373.
Kraj smrti: Edesa (danes Urfa v jugozahodni Turčiji).
Družina: Njegovi starši so bili kristjani, vzgajali so ga v krščanski veri, krščen pa je bil šele pri osemnajstih letih. Nekateri pa domnevajo, da naj bi bil njegov oče poganski duhovnik.
Razmere: 4. stoletje je bilo v Cerkvi čas hudih sporov in nepretrganih bojev zoper različne krive nauke, obenem pa so med Rimom in perzijsko državo potekale neprestane vojne, tako da je bila Sirija velikokrat eno samo bojišče.
sveti Efrem Sirski - diakon in cerkveni učiteljSodobniki: cesar Julij Odpadnik, perzijski kralj Šapur II., škofa Jakob in Vologeses.
Poslanstvo: Kot diakon je Efrem pomagal najprej škofu Jakobu, ki je v Nisibisu ustanovil teološko šolo, nekakšno katoliško vseučilišče, kjer je Efrem kmalu začel delovati kot uspešen učitelj. Svoje učiteljsko delo je nadaljeval v Edesi, kamor se je moral umakniti. Poleg učiteljskega dela je bila njegova poglavitna naloga raziskovanje Svetega pisma. Spada med utemeljitelje in najpomembnejše zastopnike sirske književnosti.
Krivoverstva: gnosticizem, arijanizem, maniheizem, poganstvo, astrologija.
Kreposti: V Edesi je živel kot puščavnik v skalni votlini, bil je zelo spoštovan zaradi svoje pobožnosti in učenosti. Imel je velik čut za reveže, se zanje javno zavzemal in sodeloval pri delitvi živeža. Sam pa je bil velik asket, saj je živel samo od ječmenovega kruha in zelenjave.
Dela: Njegova dela so ohranjena v številnih rokopisih, najstarejši je iz 5. stoletja. V prozi je pisal predvsem eksegetska in asketska dela; veliko je ohranjenih, mnogo pa tudi izgubljenih. Svoje teološko znanje je znal odlično preliti v pesniške verze, v katerih je zapisanih tudi večina njegovih homilij (Memre). Napisal je veliko cerkvenih himen, imenovanih madraši, med temi kar 20 Mariji v čast. Najbolj znani sta Molitev k Bogorodici in Hvalnica vstajenju.
Zavetnik: Duhovnih učiteljev in voditeljev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot ostarelega diakona z redkimi lasmi, večinoma z brado; kot pišočega cerkvenega učitelja ali s knjigo in zvitkom v roki.
Učiteljstvo: Papež Benedikt XV. ga je leta 1920 razglasil za cerkvenega učitelja.
Goduje: 9. junija oz. različno: 28 januarja, 18. junija, 1. februarja.
Vir

Sveti Efrem, diakon in cerkveni učitelj, ki je najprej v Nísibi, svoji domovini, vršil nalogo pridiganja in učil sveti nauk. Nato v Edessi v Osroéni, kamor se je iz Nísibi zatekel z učenci, ko so Perzijci udrli, in je tam postavil temelje teološki šoli, vršil je z besedo in pismi svojo službo. Zaradi strogosti življenja, ko je bil izvrsten, in zaradi odličnih pesmi je zaslužil, da so ga imenovali citre Svetega Duha.
Vir

Njegovi spisi:
“Razlaga Geneze”
“Ostanite budni. Gospod se bo vrnil”
“Božja beseda je neizčrpen studenec življenja”
Molitev Bogorodici