sveti Elpidij (Ekspedit) – mučenec

Elpidij (Ekspedit)Iz različnih nagibov želi več ljudi, ki se zanimajo za življenjepise svetnikov, kaj natančnejšega brati tudi o svetem Ekspeditu. Tem in še drugim želimo postreči in s tem osvetliti neko stran v češčenju svetnikov, ki je malo nenavadna in izjemna, vendar po svoje pričuje o resnem zaupanju na svetniško pomoč v dnevnih stiskah.
Med več mučenci iz armenskega mesta Melitene, ki jih omenja zgodovinsko zanesljivi sirski martirologij že iz 4. stoletja, ki so tu umrli za Kristusa, sta imela 19. aprila spominski dan sv. Elpidij in Hermogenes. Elpidijevo ime beremo v Hieronimovem martirologiju v novi obliki: Ekspedit. Verjetno je sprememba nastala po zamenjavi črk l in s, kar je v starih rokopisih lahko možno. Brali so torej najprej Espidij in si nato ime še smiselno prikrojili v Ekspedit. Podobno kot pri nas imenujemo istega apostola Jerneja, ki je splošno znan kot Bartolomej. Sv. Egidija so Francozi imenovali saint Gille (izg. Senžil), iz česar je nastal slovenski Šentilj ali Tilen. V vseh teh primerih gre za resnično zgodovinsko osebo, ki jo v raznih jezikih različno imenujejo. Imena oseb pomenjajo pri Judih in kristjanih prvih stoletij bistveno lastnost tistega, ki mu ime pritiče. To značilnost smo v Letu svetnikov že večkrat naglašali, posebno pri svetopisemskih osebah. Iz imena so torej nekdaj upravičeno sklepali na svojstva osebe, ki nosi ime. Pri svetnikih so po njihovi posebni lastnosti, izraženi v imenu, verniki uravnavali svoje češčenje in priprošnje. Beseda ekspeditiven ima pomen uren, ročen, spreten, sproten (tak, ki ne zastaja). Ob imenu Ekspedit se jim je po sebi sprožila misel, da je mučenec primeren priprošnjik za pospešitev in pravočasno dovršitev opravil in dolžnosti. 0 njegovem življenju v daljni Armeniji so vedeli malo ali nič, zato so se tembolj oprli na njegovo ime in se mu priporočali, medtem ko si iz imena njegovega tovariša v mučeništvu Hermogena niso mogli kaj tako uporabnega sklepati. O češčenju sv. Hermogena na zahodu ni sporočil. Sv. Ekspeditu pa so se zelo priporočali. Bog jih je gotovo uslišal, če je bil njihov namen dober in so posredno, to je zaradi priprošnje resničnega mučenca, zaupali na božjo pomoč. Svetnika so klicali pod spremenjenim imenom, vendar v dobri veri, da je to ime pravo. Kdo jim je smel to zameriti? Ali mar dobri Bog, ki so se mu bližali z zaupno prošnjo? 
Priporočanje sv. Ekspeditu se je povzpelo do viška zlasti na Siciliji v 18. stoletju. Častili so ga posebno v Messini in Acirealu, kjer so tega mučenca 1781 razglasili za drugega mestnega zaščitnika (patrona). K njemu so se radi zatekali trgovci, mornarji in poslovni ljudje vseh vrst. Seveda je možno, da so ljudje te vrste poskušali pridobiti svetnikovo pomoč tudi za manj »svete« posle, kar je treba odkloniti, vendar je treba take stvari pripisati bolj južnjaškemu temperamentu kakor pomanjkanju prave vere. 
Drugo močno središče češčenja sv. Ekspedita je bilo v Franciji in v južni Nemčiji, pa bolj resno in obsežno. Zajemalo je tudi samostane in pisarne. Svetnika so upodabljali kot rimskega vojaka, ki s puščico strelja na krokarja, ki kriči cras, cras (kar pomeni jutri!, posnema pa krokarjev krik). Svetnik pa kaže na uro z napisom: hodie! (kar pomeni: danes!) Včasih ima Ekspedit v roki križ, znamenje odrešenja in milostnih božjih navdihov ali opominov in z napisom, naj ne zanemarjamo časa milosti. Na teh podobah je včasih zapisan še drug opomin: »Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri.« 
Sv. Ekspedita so opisovali kot sovražnika lenobe in odvračanja trenutka, ko trka milost in kliče k neodložljivi pokori. Čeprav je torej začetek češčenja pri tem svetniku neka besedna igra, vendar nazadnje ni bila brez neke globine in brez spodbude k dobremu. Seveda pa spada svetniško češčenje te vrste — v preteklost.
BSS IV, 1150-51 in V, 95—96; LThK III, 916.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.