sveti Fidelis iz Sigmaringena – redovnik in mučenec

Fidelis SigmarinskiPrvi mučenec kap. reda in Kongregacije za širjenje vere
Rodil se je v Sigmaringnu (jugozahodni Nemčiji) leta 1578; pri krstu je dobil ime Marko. Oče je bil župan. Družina Roy je imela 6 otrok, od katerih sta dva postala kapucina; Jurij, ki je dobil ime br. Apolinar (1584 – 1629) in Marko, ki je postal sv. Fidelis. Ko je bil Marko star 19 let, je izgubil očeta, kmalu nato še mater.

Na univerzi v Freiburgu v Breisgauu je diplomiral v filozofiji l. 1601. Nato je študiral 3 leta še cerkveno in civilno pravo: blestel je po znanju – imel je izreden spomin – in zglednem življenju. Bil je človek, ki je ljubil lepoto, ljubil glasbo, znal tudi sam igrati razne inštrumente, bil odprt za prijateljstva, živahen in lepega vedenja. Zato mu ni manjkalo prijateljev. Obljubljala se mu je sijajna prihodnost.
Leta 1604 ga je prosila družina baron Stotzingen za hišnega učitelja njenih otrok. Marko je ponudbo sprejel. Kmalu so ga prosili baron in neke druge plemenite nemške družine, če bi vodil njihove otroke po Evropi. Tudi to je sprejel Marko.

To turistično-kulturno-humano potovanje te skupine mladih, ki jo je vodil Marko Roy, je trajalo 6 let (1604-1610). Ogledali so si Italijo, Francijo, Španijo. Tu so se dobro naučili italijanskega in francoskega jezika, obiskali znamenite božjepotne cerkve, se srečevali z znamenitimi osebnostmi. Vodja Marko je spremenil to potovanje v romanje. Redno so molili pred jedjo, zjutraj in zvečer, hodili k maši in zakramentom, pomagali ubogim, se postili, bili prisotni pri intronizaciji dveh papežev. Najdalje so se mudili seve v Italiji.
Ko so končali potovanje, so bili vsi zelo hvaležni voditelju Marku, ker jih je naučil tudi lepega krščanskega življenja.
Po povratku domov je Marko ponovno študiral pravo in je 7. maja 1611 dosegel diplomo iz obojnega prava z najvišjo oceno (Summa cum laude et omniumapplausu). Mlademu advokatu so se odprla vrata pravnega sveta. Dr. Marko Roy je žel kot advokat v Ensisheimu velike uspehe. Toda kmalu je odkril nevarnosti odvetniškega poklica. Prijatelj advokat je svetoval Marku, naj zavlačuje proces, da bo lahko pri teh bogatih ljudeh še veliko zaslužil. Marko se je kar zgrozil ob taki miselnosti. Ko se je bolj zamislil v nevarno zapeljivi advokatski svet, se je zresnil in sklenil, da se hoče čimprej rešiti iz njega, ker mu je dražji Bog in zveličanje ko pa čast in denar. Povrh je imel pred seboj lep zgled svojega brata Jurija, ki je tudi doktoriral v Freiburgu, a je bil zdaj že 7 let kapucin kot p. Apolinar.

Novinec v samostanu
Marko se je obrnil na kapucinskega provinciala s prošnjo, da ga sprejme v red. Ta mu je svetoval, naj še razmišlja, moli in se potem trezno odloči, kajti kapucinsko življenje je resna in nespremenljiva zadeva.
V pričakovanju, da ga provincial sprejme, se je dal posvetiti. Takoj po novi maši je ponovno poslal prošnjo za sprejem v red. Bil je sprejet, dobil je ime p. Fidelis iz Sigmaringna. P. Angel iz Milana njegov magister, je imel lep nagovor z mislijo: “Bodi zvest in dal ti bom venec zmage.” P. Fidelis si je zapisal v brevir besede za spomin: “Spominjajte se dneva, ko ste šli iz Egipta!”
V Altdorfu se je med 15-letnimi novinci nahajal tudi 34-letni p. Fidelis. Vendar se ni počutil neugodno. Trudil se je, da bi bil ponižnejši, pazlivejši in bolj poslušen od drugih.
V noviciatu je napisal knjižico: Duhovne vaje. Njena vsebina je v glavnem: Biti moram povsem božji. Živeti moram samo za Boga. Nobene druge skrbi nočem imeti, razen da delam Bogu veselje. V iskanju in najdenju največje dobrine, Boga, je popolna sreča. To dragoceno delce je bilo marsikateremu bratu v duhovno korist.

Na praznik sv. Frančiška 1613 je p. Fidelis naredil večne zaobljube “z ožarjenim obrazom in nenavadno pobožnostjo”, se spominja očividec. Lastnoročno je zapisal v Oporoki, da zapušča vse stvari ubogim, sebe pa predaje Kristusu “z zavestno odločitvijo. . za vedno; telo in dušo, kot živo žrtev v tem svetem redu.”
Po letu noviciata je zopet vzel v roke teološke knjige, zato da poglobi svoje teološko znanje, kajti apostolat, ki je stal pred njim je zahteval široko in trdno pripravo. V Konstanci je imel za profesorja znamenitega in svetniškega p. Janeza Krstnika iz Poljske, ki si ga je izbral tudi za svojega spovednika.

Apostolski pridigar
Fidelis SigmarinskiLeta 1618 je začel sv. Fidelis nastopati kot pridigar v Altdorfu. Pot ga je seve vodila tudi po drugih kantonih. Za pridigarsko dejavnost je bil izdredno usposobljen; imel je vse pridigarske sposobnosti, znanje, modrost in življenjsko izkustvo, priporočala ga je svetost njegovega življenja. Njegovi govori so bili kratki, dobro pripravljeni, klene vsebine, jasno in goreče povedani, logični in prepričevalni, vendar ne napadljivi, kar je bilo takrat redkost.
Hkrati je bil ves čas do smrti tudi predstojnik bratov, največ s sedežem v Feldkirchu. Do bratov je bil blag, vendar pa tudi zahteven glede predpisov Vodila in Konstitucij. Dnevno je prosil Marijo in svetnike za 2 milosti: da bi živel vedno brez smrtnega greha in da bi mogel preliti svojo kri za Gospoda. Zaupal je, da bo uslišan.
Med družinami, sovražniki in veroizpovedmi je skušal biti vedno angel miru. Apostolski nuncij Scappi se je njega poslužil za prenovo benediktinskega samostana v Pfaffernu.

Ko se je med avstrijskimi vojaki v Feldkirchu razpasla kuha, jih je p. Fidelis dnevno večkrat obiskal, spodbujal, opogumljal in jim stregel. Nekaj jih je pridobil za katoliško vero. Ko so vojaki odšli v Recijo, so prosili, da bi tudi on šel z njimi. Govoril je 4 jezike: nemški, latinski, francoski in italijanski.
Postal je prijatelj z zaporniki v Feldkirchu.
Pavel V: je želel poslati misijonarje v Recijo, to je deželo v Švici, ki je mejila na Tirolsko, Lombardijo, Tesin in San Gallen. Red je sprejel papeževo prošnjo in 3 province Brescia, Milano in Švica so poslale svoje misijonarje. Švicarji so dobili Prattigau in Chur. Švicarski provincial je izbral p. Fidelisa kot “najbolj sposobnega” misijonarja, da bi zajezili krivoverstvo in dvignili katoliško vero. Za pomoč mu je dal p. Janeza iz Kruewangena. Kongregacija za širjenje vere, ki je bila komaj postavljena, je potrdila poslanstvo misijonarjev.

P. Fidelis je dobil v Prattigauu ljudstvo, ki je bilo zelo fanatično, sovražno katoliški veri in je bilo močno predano luteranskim naukom. P. Fidelis se je zelo trudil, nastopil z vso milino in je res spreobrnil mnogo krivovercev h katoliški veri. P. Fidelis je zaupal prijatelju, da je prepričan, da ga boto tu ubili, vendar je pripravljen tudi na to, samo da bi se zaradi tega kdo spreobrnil h katoliški veri. Spreobračanja so bila vedno pogostejša. Nazadnje je bil v Prattigau še samo eden krivoverec.

Mučenec za vero
Zaradi tolikih uspehov so krivoverci sklenili zaroto in naredili načrt, kako bodo p. Fidelisa spravili s sveta. Zlasti še, ker je prav tedaj novoustanovljena Kongregacija za širjenje vere imenovala p. Fidelisa, kot najbolj hrabrega misijonarja, za prefekta misijona v Reciji.

Fidelis SigmarinskiP. Fidelis je slutil, da se bliža dan njegove usmrtitve. Ni se motil.
Po veliki noči leta 1622 se je vrnil v samostan v Feldkirch, kjer je bil samostanski predstojnik. Pred odhodom v svoj misijon se je s prižnice poslovil od vernikov, češ da ga tokrat zadnjič vidijo in slišijo, ker ga bodo krivoverci ubili zaradi vere.
Dne 23. aprila je maševal v Gruschu. Po maši so ga neki krivoverci povabili, naj pride naslednji dan, v nedeljo, gotovo maševat v Seewis. Slutil je zasedo, vendar je čutil dolžnost, da imajo verniki mašo.
Dne 24. aprila se je p. Fidelis zjutraj spovedal, nato je maševal v Gruschu, na kar je v spremstvu kapitana Joahima Colonne in nekaj vojakov odšel v Seewis. Cerkev je bila natlačeno polna. Ob 9. uri gre na prižnico. Tam najde listič z napisom: “To je tvoja zadnja pridiga!” Naustrašeno začne govoriti o svoji temi: “En Gospod je, ena vera, en krst” (Ef. 4, 5Ef. 4, 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 en Gospod, ena vera, en krst; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Kmalu vpadejo v cerkev oboroženi krivoverci z velikim krikom. Zapovedo pridigarju, naj stopi s prižnice. Vojaki, ki so ga varovali, so bili ubiti. En strel namenjen njemu, zgreši. P. Fidelis stopi pred oltar, vendar, da se ne bi omadeževala cerkev, gre raje ven. Zunaj ga 20 mož hitro obstopi, napade in pobije na tla s težkim tolkačem. Mučenec zakliče imeni Jezus, Marija, odpusti napadalcem in obleži mrtev, potem ko mu je meč prebodel prsi. Ostal je Kristusu zvest, kot je obljubil pri svoji preobleki.

Šele drugi dan so ga pokopali na skupnem pokopališču v Seewisu. Na grob so postavili križ, to je bilo vse. Na prošnjo kapucinov so oktobra, torej po 6 mesecih, v spremstvu vojakov odkopali njegove ostanke: pri tem so našli, da sta bili odsekani glava in leva roka. Njegovo glavo so dobili kapucini v Feldkirchu, telo pa so pokopali v stolnici v Churu.
P. Fidelis je bil po 107 letih razglašen za blaženega in mučenca, prvega mučenca Kongregacije za širjenje vere. Benedikt XIV. pa je razglasil bl. Fidelisa za svetnika skupaj s kapucinskim misijonarjem sv. Jožefom Leoniškim.
Sv. Fidelis je najmlajši Kapucinski svetnik, umrl je star komaj 44 let; prav tako je tudi najmlajši med kapucinskimi svetniki po redovniški starosti: živel je le 10 let v kapucinskem redu.
Sv. Fidelis je krasen zgled sposobnega in gorečega misijonarja.
Vir

 Lokacija:
[mappress mapid=”51″]