sveti Frančišek de Geronimo – duhovnik in redovnik

Frančišek de GeronimoFrančišek (Francesco) de Geronimo, 1642-1716 ni nikoli potoval daleč od svojega rojstnega kraja Taranto v južni Italiji. Njegovo delo v Neaplju pa je bilo zato todi dovolj napeto. Kot najstarejši izmed 11 otrok v družini de Geronimo, se je z desetimi leti preselil k Teatincem, da bi lahko obiskoval šolo. Ko so teatinci imeli ljudske misijone po okoliških mestih, jih je spremljal. Ker je želel postati duhovnik je v domačem Tarantu pri jezuitih najprej študiral klasiko in filozofijo, nato pa v Neaplju civilno in cerkveno pravo. Jezuiti so ga najeli kot prefekta za sinove italijanskega plemstva, ki so študirali na njihovi šoli. Potem ko je že precej let tesno sodeloval z jezuiti je leta 1670 z 28 leti vstopil v jezuitski noviciat.

Mladi duhovnik je v noviciatu preživel samo eno leto, nato pa odšel v škofijo Lecce pomagat enemu drugemu jezuitu, ki je imel misijon in duhovne obnove. Čez nekaj let se je vrnil v Neapelj, da bi opravil končni izpit iz teologije, ki ga je imel spomladi leta 1676. Njegovo prvo stalno poslanstvo so bili ljudski misijoni v Neaplju, kar je delal kar celih 40 let. Delal je z obrtniškimi bratovščinami, ki so se srečavale v kapeli po cerkvijo Gesú. Pridigal je tudi na trgih in prometnicah, kjer je navduševal za mesečno sveto obhajilo. Poleg tega je obiskoval zapornike in sužnje na galejah v zalivu in kolikor je le mogel skrbel zanje. Ves čas je obiskoval tudi bolnike.

V začetku je Frančišek doživljal velik uspeh pri svojem delu. Kmalu pa je naletel na sumničenja in zavist, kar je pripeljalo do velikih omejitev njegovega dela. Nekateri so bili mnenja, da duhovnik, ki po ulicah pridiga in se ukvarja z grešniki, ni primeren, da bi imel duhovne obnove za duhovnike in redovnice, ki stremijo za popolnostjo. Celo nadškof mu je prepovedal pridiganje po ulicah, dokler se ni zavedal, da so pritožbe nad Frančiškom sad nevoščljivosti. Nakar je njegovo delo znova odobril. Takrat pa so jezuitski predstojniki omejili njegovo delovanje, ker je vzelo preveč časa na račun skupnega življenja. Provincial je končno popustil in Frančišku dal popolno svobodo za delo na področju Neaplja, kar je potem opravljal od leta 1694 do 1702. V teh letih je polovico svojega časa posvečal delu izven mesta. Ljudje so se odzivali na njegove preproste in iskrene pridige. Leta 1702 je zbolel za plevritisom in zadnja dva meseca prebil v bolniški postelji, kjer je vse bolj slabel. Umrl je pri 74 letih, potem ko je 46 let preživel kot jezuit.
Vir