sveti Frančišek Saleški – škof in cerkveni učitelj

Frančišek SaleškiZavetnik salezijank, katoliškega tiska, pisateljev, Ženeve, Annecyja, Chamberyja
Atributi: s trnjem ovito srce
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Živel je v letih od 1567 do 1622. Bil je škof in cerkveni učitelj, ki je poleg drugega lepega napisal čudovito navodilo za pobožno, toda »človeško« sveto življenje, FILOTEJO, za katero velja: Vzemi in beri!

Mati je svojemu prvorojencu že kmalu vcepila v srce strah pred grehom. Večkrat mu je govorila: »Sinček moj, ti veš, kako te imam rada, pa bi te rajši videla v grobu kakor v grehu.« Oče, grof, pa je sanjal, kako bo njegov prvorojenec postal slava saleškega rodu. Zato ga je poslal na vseučilišče v Pariz, da bi se učil državnega prava. Mladi visokošolec je vsak dan obiskoval sveto Rešnje telo, vsak teden prejemal obhajilo (vsakdanje obhajilo takrat še ni bilo v navadi). Tu pa ga je začela mučiti strahotna skušnjava, da bo pogubljen. Vidno je hiral od duševnih muk. Tedaj se je obrnil ko Mariji in jo z nadzemeljskim junaštvom prosil, naj mu izprosi milost, da bo vsaj v življenju iz vsega srca ljubil Boga, če ga bo moral po smrti večno sovražiti. Skušnjava je odnehala in mir se mu je vrnil v srce.

Ko se je Frančišek vrnil iz Pariza kot doktor prava, ga je že čakala senatorska čast in bogata, pa tudi blaga nevesta. Oboje je odklonil in postal duhovnik, stolni prošt, ki je po nedopovedljivih naporih pripeljal nazaj v naročje Cerkve nad sedemdeset tisoč kalvincev. Z dvaintridesetimi leti je že postal ženevski škof. S pomočjo sv. Frančiške Šantalske je ustanovil red Marijinega obiskanja. Njegov prvotni namen je bila skrb za bolnike in reveže, pozneje pa tudi vzgoja ženske mladine. Frančišek je z živo in pisano besedo duhovno vodil sv. Frančiško in očetovsko skrbel za mlado ustanovo, ki je ob njegovi smrti imela že trinajst samostanov.
Sv. Frančišek je bil izredno blag. Nekega odvetnika, ki ga je celo uro obsipal z najhujšimi žalitvami, je ves čas mirno poslušal, naposled mu je pa rekel: »Gospod, tudi če mi eno oko izderete, vas bom z drugim še vedno lepo pogledal.«
Goduje 24. januarja.
Vir

»Skrbnost in marljivost, ki naj ju imamo pri svojih opravilih, se docela razlikujeta od nemirne vneme, zaskrbljenosti in ihte. Angeli skrbijo za naše rešenje in se marljivo trudijo zanj. Skrbnost in marljivost spadata k njihovi ljubezni. Ne loti se dela vihravo! Vsaka ihta namreč moti razum in razsodnost ter nas celo ovira, da bi dobro opravili delo, ki smo se ga lotili na tak način.«
Ime: Pri krstu je dobil ime Frančišek Bonaventura. Franciscus pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, Bonaventura pa »srečna prihodnost« (v latinščini bona »dobra, srečna« in ventura »prihodnost«).
Rojen: 21. avgusta 1567.
Kraj rojstva: domači grad v kraju Thorens v Savoji v Franciji.
Umrl: 28. decembra 1622.
Kraj smrti: Lyon, prav tako v Franciji.
Družina: Oče markiz Frančišek de Boisy z gradu Sales in mati Frančiška de Sionnz sta pripadala staremu plemstvu, imela sta deset otrok, Frančišek je bil najstarejši.
Vzgojitelj: duhovnik Jean Déage, ki ga je spremljal na vseh poteh do svoje smrti.
Sodobniki: sv. Ivana Šantalska, sv. Karel Boromejski, sv. Robert Bellarmino, sv. Vincencij Pavelski, papež Klemen VIII., vojvoda Karl Emanuel I. in kralj Henrik IV.
Študij: Študiral je v Parizu (retoriko, filozofijo, bogoslovje) in Padovi ter doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava.
Notranji boj: V času študija je zapadel pod vpliv kalvincev, ki so zagovarjali predestinacijo (da je človeku vnaprej določeno, ali se bo pogubil ali zveličal), a ga je rešilo zaupanje v Marijo in molitev »Spomni se …«.
Posvečenje: 18. decembra 1593.
Pastorala: Slovel je po svojih preprostih in poučnih pridigah in bil iskan kot spovednik.
Misijonsko Leta 1594 je odšel na vzhod v pokrajine ob Ženevskem jezeru, kjer je začel »boj« proti kalvincem in z velikim uspehom pridobival vernike za katolištvo.
Škofija: 8. decembra 1602 je bil posvečen za ženevskega škofa. Kot škof je skrbel zlasti za pravo vzgojo in izobrazbo duhovnikov, tudi kot škof je veliko misijonaril.
Prednik: Claude de Granier (1579–1602).
Naslednik: Jean-Francois de Sales (1622–1635).
Ustanovitelj: Skupaj z Ivano Šantalsko je leta 1610 ustanovil družbo žena, red Marijinega obiskanja (vizitantk). Ta je prvotno skrbela za bolnike in reveže, pozneje pa za vzgojo ženske mladine.
Zavetnik: Vizitantk, katoliškega tiska, pisateljev in časnikarjev, spovednikov, učiteljev; Ženeve, Annecyja, Chamberyja.
Upodobitve: Velikokrat ga upodabljajo skupaj z Ivano Frančiško Šantalsko. Poleg njega je pogosto s trnjem ovito srce.
Vir