sveti Frančišek Solano – redovnik in duhovnik

sveti Frančišek Solano - redovnik        Rodil se je leta 1549 v Španiji blizu Cordobe. V njegovi vasi so se ljudje navduševali za misijonsko delo. Zato ni čudno, da bi tudi Frančišek rad šel v misijone. Osnovni pouk je dobil pri jezuitih, vstopil pa je v frančiškanski red. Med noviciatom in ves čas do redovnih zaobljub je živel zelo spokorno. Po mašniškem posvečenju je bil nekaj časa učitelj novincev.
Želel je iti za misijonarja med muslimane v Afriko, pa mu predstojniki tega niso dovolili. Leta 1589 pa je odšel misijonarit med Indijance v Južni Ameriki. Sprejeli so ga v frančiškanski samostan v Limi. Nekako sredi med Santiagom de Chile, Limo v Peruju in na drugi strani med Buenos Airesom in Paragvajem leži ozemlje Tucuman, kjer so živeli različni indijanski rodovi.
Leta 1578 je pokrajina Tucuman dobila prvega škofa, ki je lahko služboval. Prej imenovani sploh niso mogli nastopiti službe ali pa so na težavni poti umrli. Leta 1585 so škofu prišli na pomoč jezuiti, med njimi je najbolj znan Alonso de Barzana, ki je napisal slovnico, slovar, katekizem, spovedni obrazec in zbirko pridig v indijanskem jeziku tonocotoc. Frančiškani pa so na to področje poslali Frančiška Solana. Hitro se je naučil jezika Indijancev. V petnajstih letih nepretrganega misijonskega dela je po zgledu prvih ameriških apostolov oznanjal tisočem Indijancev evangelij in jih krstil – vse od pokrajine La Rioja do Paragvaja (področje obsega približno 1000 kilometrov). Zdravil je bolnike, svetoval poglavarjem, pridigal ljudstvu in vsi so ga imeli za božjega odposlanca. Še danes časte domačini – večidel mestici, to so potomci iz zakonskih zvez med Španci in Indijanci – vsak kraj, kjer je svetnik stanoval, jedel ali igral na gosli; podrtije koč, v katerih se je kdajkoli mudil, celico v njegovem samostanu; oranževec, pod katerim je počival, jedel ali godel.
Pozneje je Frančišek postal gvardijan frančiškanskega samostana Kraljica angelov v Limi. Tu je bil njegov vpliv zelo velik; vse je presenečal s čudeži, da so mu dali ime »čudodelnik Novega sveta«. Moč za svojo dejavnost je krepil z molitvijo, s frančiškansko ponižnostjo in s popolno revščino. Zaradi kreposti so ga občudovali po vsej Ameriki. Velja za posebnega zaščitnika mesta Lime. Republike Argentina, Urugvaj, Čile, Peru ga časte kot svojega apostola in varuha; je zavetnik frančiškanskih samostanov in misijonskih družb.
Upodabljajo ga kot igralca na gosli v krogu poganskih Indijancev, ki jih je spreobrnil, goduje pa 14. julija.
Vir

Po zgledu Lime ga je več južnoameriških mest razglasilo za svojega posebnega zavetnika. Prav tako je zavetnik Argentine, Urugvaja, Čila in Peruja. Je zavetnik frančiškanskih misijonov in misijonske družbe.
Življenjepisci pišejo o Frančišku Solanu kot o eni najbolj nenavadnih osebnosti cerkvene zgodovine; prav gotovo tudi zaradi njegovega misijonarskega dela in številnih čudežev. Že vzgoja v domači hiši je iz njega naredila pridnega, ustrežljivega, prijaznega in nesebičnega mladeniča. Kasneje so ga vzgajali jezuiti, z dvajsetimi leti pa je vstopil k frančiškanom in postal duhovnik. Bil je izredno skromen, pobožen in velik asket. Odlikovala ga je ljubezen do svetega Rešnjega telesa in Matere božje. Hoteli so mu zaupati marsikatero vodstveno službo, pa tega ni maral. Raje je stregel bolnikom in pridigal, njegova velika želja pa so bili misijoni. Leta 1589 je z nekaj tovariši res odplul v Južno Ameriko, proti Peruju. Deloval je v Tukumanu, v Paragvaju in Urugvaju, na koncu pa v Limi. Tu je navdušeno pridigal in spovedoval. Večkrat je s križem v roki oznanjal po gledališčih in zabaviščih, obiskoval bolnišnice, ječe in delavnice in povsod pridobival duše za Kristusa. Imel je dar prerokovanja; kakor nekoč sv. Frančišku Asiškemu so mu bile pokorne celo živali. Bil je človek samopremagovanja in žrtvovanja, pa tudi veselja in miru; zelo dobro je igral violino, bil dober pevec in tudi s tam slavil Boga in razveseljeval ljudi.
Ime: izhaja iz latinskega imena Franciscus, ki pomeni: »nanašajoč se na Franke«. V stari nemščini pomeni tudi »svoboden«.
Rodil se je 10. marca 1549 v Montilli v španski pokrajini Andaluziji, umrl pa 14. julija 1610 v Limi v Peruju.
Družina: Družina Solan je bila v domačem mestu spoštovana in priljubljena. Frančiškov oče Martin je bil mestni župan, mater Ano pa so zaradi njenih lepih dušnih lastnosti imenovali plemenito.
Zavetnik: Po zgledu Lime ga je več južnoameriških mest razglasilo za svojega posebnega zavetnika. Prav tako je zavetnik Argentine, Urugvaja, Čila in Peruja. Je zavetnik frančiškanskih misijonov in misijonske družbe.
Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanskem habitu, največkrat v krogu Indijancev, ki jih je spreobrnil in jih poučuje. Pogosto igra na violino, da bi dal večji poudarek svojim pridigam.
Čudeži: Ko je nekoč govoril različno govorečim rodovom v španščini, ga je vsak razumel v svojem jeziku. Prebivalcem naselja, kjer ni bilo vode, je pokazal kraj, kjer morajo kopati. Umiril je razjarjenega bika, ki je grozil ljudem …
Beatifikacija: Papež Klemen X. ga je l. 1675 razglasil za blaženega, med svetnike pa ga je prištel Benedikt XII. 27. decembra 1726.
Goduje: 14. julija.
Vir

V Limi (v Peruju), sveti Frančišek Solano, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je za rešitev duš prehodil po dolgem in širokem pokrajine Južne Amerike. S pridiganjem in čudeži je posveti vso skrb Indijancem in tudi španskim kolonom in učil novost krščanskega življenja.
Vir