Iz rodne Irske, kjer je v želji po uboštvu in skromnosti ob svojem duhovniškem posvečenju razdal vse svoje veliko premoženje, je svetega Fridolina, velikega misijonarja, pot zanesla najprej v mesto Poitiers v Franciji. Tam je misijonaril po širši okolici ter proučeval spise sv. Hilarija, nekdanjega škofa v Poitieru. Odkril je njegov grob in nad njim na novo pozidal porušeno cerkev in samostan, kjer je bil nekaj časa opat. Postal je vnet častilec sv. Hilarija, saj je povsod, kjer se je ustavil, zidal cerkve njemu v čast. Nemirni duh ga je gnal misijonarit in izkoreninjat ostanke poganstva ter krivoverstva na sever v porečje reke Moselle, v Alzacijo in Loreno ter v Porenje. Odločilne pa so bile sanje, v katerih se mu je prikazal sv. Hilarij ter mu naročil, naj na »nekem otoku na Renu« sezida samostan, kjer se bo ustalil. Po daljšem času je tak otok odkril in na njem sezidal samostan. Okoli njega se je razvilo mesto Sackingen, kjer je pokopan. Kjerkoli je deloval, je slovel kot sijajen pridigar, pa tudi zaradi svoje velike dobrote in srčne kulture.
Vzdevek: apostol gornjega Porenja, irski popotnik.
Ime: izhaja iz imena Friderik, izpeljanega iz besed: fridu = mir, obramba; richi= mogočen, knez.
Rodil se je na Irskem okoli leta 460, umrl pa 6. marca leta 538 ali 540 v Sackingenu ob nemško-švicarski meji.
Družina: Fridolinovi starši so bili premožni in prizadevni kristjani.
Zavetnik: mesta Sackingen in švicarskega kantona Glaruso, živinorejcev in krojačev, priprošnjik ob požarih in povodnjih ter za lepo vreme; priporočajo se mu pri otroških boleznih ter boleznih rok in nog.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata, pogosto z darilno listino ali kot potujočega meniha (v benediktinski redovni obleki) z romarsko palico in torbico; velikokrat je ob njem skelet obujenega Ursa.
Legenda: Legenda pripoveduje, da je iz groba priklical kmeta Ursa, ki mu je podaril velik kos zemlje (kanton Glarus v Švici), ki pa si jo je njegov brat Landolf krivično prilastil. Oživljeni Urs je pred sodniki potrdil pristnost darilne listine.
Običaji: Njegov god praznujejo v mestu Sackingen z veličastno procesijo. Po romarskih mašah v nedeljo po njegovem godu osem mož nosi težko rokokojsko srebrno skrinjo z njegovimi relikvijami po ulicah mesta, mladi pa vozijo grbe mest oz. dežel, kjer je deloval. Gre za veliko ljudsko praznovanje s popoldanskih sejmom.
Goduje: 6. marca.
Vir
Zavetnik mesta Sackingen in švicarskega kantona Glaruso, živinorejcev in krojačev, priprošnjik ob požarih in povodnjih ter za lepo vreme; priporočajo se mu pri otroških boleznih ter boleznih rok in nog.
Atributi: Upodabljajo ga kot opata, pogosto z darilno listino ali kot potujočega meniha (v benediktinski redovni obleki) z romarsko palico in torbico; velikokrat je ob njem skelet obujenega Ursa.
Imena: Fridolin, Friderik, Frido, Friderika
Bil je priljubljen svetnik v širokem ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam dalje oklepa srednje Porenje pa še pokrajine ob gornji Donavi. Zaupanja in ljubezni do tega svetnika pa prav nič ne motijo težave, ki jih imajo zgodovinarji ob iskanju zanesljivih podatkov o njegovem življenju.
Po najstarejšem življenjepisu meniha Baltherja naj bi se rodil na Irskem po letu 460. Premožni starši so bili veseli, da je sin kazal izredno
pobožnost, in so ga izročili v vzgojo menihom. Takoj po posvetitvi za duhovnika je Fridolin razdelil dediščino cerkvam in revežem. Bil je dober govornik, zato so ljudje trumoma hiteli poslušat njegove pridige. Ko je zapustil rodno Irsko, je šel oznanjat evangelij po deželah zahodne Evrope in si za bivališče izbral mesto Poitiers. Tu je bil nekoč škof sv. Hilarij.
Fridolin je odkril njegov grob. Natančno je preučil njegove spise zoper krivoverske arijance. Odločil se je, da jih bo začel spreobračati; zato je v mestu obnovil stari samostan, da bi v njem našel sodelavce za svoje načrte.
Kasneje je šel misijonarit na sever v porečje reke Moselle, potem v Alzacijo in Loreno in naprej v Porenje. Življenjepisec pripoveduje, da se mu je v sanjah prikazal nebeški zavetnik sv. Hilarij in mu naročil, naj sezida samostan na otoku sredi Rena. Svetnik se je odpravil na pot. Končno se je ustavil in se odločil sezidati samostan, prvi na nemških tleh. Razvilo se je mesto Sackingen, žarišče krščanske kulture za deželi Baden in Würtenberg ter za sedanjo nemško Švico.
Fridolin goduje 6. marca.
Vir
V Säckingenu [zekingenu] (v Švici), sveti Fridolín, opat, ki je bil rojen na Irskem, potoval je po Galiji, dokler ni ustanovil v Säckingenu dvojni samostan v čast svetemu Hiláriju.
Vir
Središče češčenja svetega Fridolina, priljubljenega ljudskega svetnika v ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam pa v Porenje ter pokrajine ob gornji Donavi, je mestece Sackingen, kjer je današnji godovnjak ustanovil novo opatijo in kjer je njegov grob. V tem kraju ob nemško-švicarski meji njegov god obhajajo z veličastno procesijo. Velja za zavetnika živinorejcev in krojačev, za pomoč ga kličejo ob povodnji in priporočajo se mu za lepo vreme. Skoraj povsod skupaj z njim častijo tudi sv. Hilarija, katerega slavo je Fridolin povsod širil.
Prvi je življenje svetega Fridolina opisal menih Balther že pred letom 1000. On sicer zatrjuje, da se opira na zanesljive zgodovinske vire, ki pa jih očitno ni znal dobro izbirati in tehtati. Vendar pa težave, ki jih imajo zgodovinarji, prav nič ne motijo zaupanja in ljubezni vernih ljudi do tega svetnika. Rodil se je na Irskem okoli leta 460. Njegovi starši so bili premožni in zelo prizadevni kristjani. Veseli so bili, da je sin kazal izredno pobožnost in zaupali so ga v vzgojo menihom. Ko je bil posvečen v duhovnika, je svojo dediščino podaril ubogim in cerkvam. Bog mu je dal izreden govorniški dar. K njegovim pridigam so ljudje vreli trumoma in Fridolin se je zbal, da bo podlegel napuhu, zato je zapustil sorodnike in domovino. Najprej je oznanjal evangelij v pokrajinah sredi sedanje Francije. Za izhodišče si je izbral mesto Poitiers in od tam hodil okoli misijonarit. V mestu je odkril grob svetega Hilarija in širil njegovo češčenje povsod, kjer je deloval. Povsod je gradil tudi cerkve temu svetniškemu škofu v čast.
Ko je ljudi tiste pokrajine za silo spreobrnil, je šel v Porenje. Tudi tod je bil neutruden glasnik božje resnice in božjega reda. Kjerkoli je misijonaril, nikjer ni Fridolin dolgo obstal. Življenjepisec pripoveduje, da mu je neke noči sv. Hilarij v sanjah pokazal otok, kjer naj sezida samostan in se v njem za stalno naseli. Po dolgem iskanju je tisti otok zagledal pri sedanjem Sackingenu in odločil se je za zidanje samostana, prvega na nemških tleh. Naletel je na hude težave: na otoku so namreč imeli kmetje pašnike, ki jih niso marali odstopiti. Končno jih je sveti menih le prepričal. Na otoku je postavil dvojni samostan in veliko cerkev. Poslej je večinoma ostal na otoku, ki ga je dobil v last kot slab pašnik, njegovi menihi pa so ga spremenili v rodovitne njive in vrtove. Otok je zavaroval z nasipi. Kmalu je samostanska naselbina na tem otoku postala privlačen kraj molitve, dela in krščanske vzgoje. V bližini samostana je začelo rasti mesto Sackingen.
Sveti Fridolin je umrl v tem samostanu; znan je le dan: 6. marec, leto pa je sporno najzgodnejši bi utegnili biti 538 ali 540, resni razlogi govore tudi za poznejši datum. Njegov grob je bil res častitljiv za ves okoliš in je tak ostal vse do današnjih dni.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.