Atributi: puščavniška ali škofovska oblačila
Imena: Zoran
Živel je v letih od 467 do 532 v severni Afriki, ko sta se za premoč bojevali dve krščanski izpovedi, arijanska in katoliška.
Bil je sin senatorske družine iz Kartagine, ki pa se je pred Vandali umaknila na deželo. Očeta je kmalu po rojstvu izgubil, mati Mariana je prvorojencu preskrbela odlično vzgojo in izobrazbo. Dobro je poznal grške cerkvene očete, še bolj pa se je poglobil v sv. Avguština in si prisvojil njegov način mišljenja. Govoril je kratko, udarno, nazorno.
Najprej se je posvetil svetnim službam. Ko pa je bral Avguštinovo razlago 36. psalma, se je z vso voljo odločil za askezo. Poiskal je zvezo s pobožnimi menihi in posnemal njihov način življenja, kolikor je mogel. Kmalu pa je videl, da je takšno polovičarstvo nevzdržno. Odrekel se je svojemu premoženju, opustil javno službo in prosil za sprejem v samostan. Pozneje je sodil, da ga Bog kliče v popolno samoto, zato je odplul v Egipt, da se tam posveti najstrožjemu samotarstvu. Vendar na cilj ni prišel. Ko je zvedel, da so egiptovski menihi zašli v zmoto monofizitov, se je vrnil v domovino, kjer je vstopil v redovniško družino na samotnem otoku. Postal je predstojnik in bil posvečen v duhovnika. Kasneje je postal škof.
Bil je večkrat pregnan. Leta 523 se je pod kraljem Hilderihom vrnil v Kartagino, kjer so njega in druge pregnane škofe kristjani častno sprejeli. Kot škofu v Ruspah mu je bila posebej pri srcu vzgoja duhovnikov. Z veliko vnemo si je prizadeval za skrbno in prepričljivo razlago verskih resnic in sam veliko krivovercev (arijancev in semipelagijancev) privedel nazaj v Cerkev.
Goduje 1. januarja.
Vir
Ne samo bistroumnost in nadarjenost, pač pa tudi odločna mati, ki je svojemu nadarjenemu prvorojencu znala priskrbeti najboljšo vsestransko izobrazbo, so pripomogli, da so Fulgencija imenovali kar »okrajšani Avguštin«. Poleg grščine je namreč obvladal in natančno poznal vse grške očete, še posebej pa se je poglabljal v dela sv. Avguština in si osvojil metodo njegovega mišljenja. Sprva je kazalo, da bo nadaljeval družinsko tradicijo, saj je kot dedič spretno skrbel ne samo za družinsko premoženje, pač pa se uveljavljal tudi v javnem in družbenem življenju. Bil je zvest katoličan, a so mu Vandali, krivoverci, ki so v tistem času katoličane preganjali in kruto zatirali, vendarle zaupali odgovorno službo davčnega prokuratorja. Z njo je želel povečati ugled katoličanov v javnosti, a je kmalu spoznal, da mu to ne bo uspelo. Poleg tega pa se njegova srčna dobrota in milina ter ustrežljivost niso prav nič skladali s strogostjo in neusmiljenostjo njegove službe. Poleg tega je zaradi številnih obveznosti in opravkov trpelo njegovo duhovno življenje, saj se ni mogel več posvečati teološkemu študiju in branju Svetega pisma. Počasi je zato začel opuščati posvetni blišč, pojedine in zabave ter začel živeti bolj asketsko, na javnih nastopih je začel celo nositi meniško tuniko. Kljub temu pa je hitro uvidel, da takšno polovičarstvo ne pelje nikamor. Zato se je končno odpovedal svojemu premoženju, pustil javno službo in zaprosil za vstop v samostan. Začetne preizkušnje so bili težke in trde, a Fulgencij je z odlično askezo vse prestal in v svoji trdnosti ter zvestobi meniškemu življenju kmalu postal vzor še drugim menihom. To trdnost pa je tudi potreboval, saj ga je arijanski kralj Trasamund nenehno preganjal, dal celo bičati, zapreti in mu ostriči lase. Fulgencij se je kasneje umaknil pred njim v mirnejše domače kraje, poskusil s samotarstvom, poromal v Rim, nato pa začel graditi velik samostan, a dela sam ni dokončal, ker si je ponovno zaželel samote. V tem času ga je škof Favst posvetil v duhovnika. Kmalu se je njegovo ime pojavilo tudi med kandidati za nove škofe. Sprva se je umikal in upiral, kasneje pa, zaradi »ovc brez pastirja« le privolil, da ga imenujejo za škofa v obalnem mestu Ruspe. Poslej je živel samo še za zaupano mu božje ljudstvo, kljub temu pa ni opustil meniških navad. Tudi kot škofa ga je čakalo preganjanje in celo izgnanstvo. Skupaj s še 60 škofi so ga izgnali v Kartagino in kasneje na Sardinijo. Po sedmih letih se je smel vrniti, a je po odločni in briljantni obrambi pravega katoliškega nauka spet postal trn v peti arijancem, ki so dosegli, da je moral oditi v izgnanstvo še za šest let. A tudi tokrat ni miroval. Na Sardiniji je ustanovil samostan in tam med drugim razvijal tudi živahno pisateljsko dejavnost. Sledila je še ena, tokrat veličastna vrnitev po smrti kralja Trasamunda. S svojimi odličnimi knjigami, nastopi in pridigami je Fulgencij odločilno pripomogel k zatonu Vandalov, saj je mnogo krivovercev spreobrnil in pripeljal nazaj na pravo pot. Velika je bila tudi njegova skrb za vzgojo in izobrazbo duhovnikov, mednje je uvajal preprost način življenja.
Ime: Ime izhaja iz latinščine, pomeni pa »bleščeči se, svetli«.
Rodil se je okoli leta 467 na posestvu Telepte blizu Kartagine v severni Afriki, umrl pa 1. januarja 532 v mestu Ruspe, v severni Afriki.
Družina: Izhaja iz plemenite in bogate senatorske družine iz Katragine. Oče mu je umrl, ko je bil še otrok, za njegovo mater Marijano pa vemo, da je bila kristjana.
Zavetnik: nima posebnega patronata.
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen kot puščavnik, ki moli v svoji votlini ali pred njo; včasih pa je naslikan tudi v slovesnih škofovskih oblačilih.
Goduje: 1. januarja.
Vir
“Udeležba pri Gospodovem telesu in krvi nas posvečuje” – Iz razprave sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe, Zoper Fabiana (28, 16-19)
V Ruspi (v Bizaceni, v današnji Tuniziji), sveti Fulgéncij, škof, ki je najprej vršil službo prokuratorja v Bizaceni, nato postal menih, potem bil izvoljen za škofa in je v času vandalskega preganjanja mnogo pretrpel. Kralj Trasamund ga je dvakrat pregnal v Sardínijo. Ko je bil slednjič vrnjen svojemu ljudstvu, je ostala leta življenja zvesto hranil z besedo resnice in milosti.
Vir