Giorgio (Jurij) Preca se je rodil 12. februarja 1880 v Valletti na Malti. Leta 1888 se je njegova družina preselila v kraj blizu Hamruna. Ko je bil star 17 let, se je spoznal s profesorjem na liceju, patrom Ercolom Mompalaom. Ta mu je dejal: »Preca, ko odrasteš, ti bodo ljudje, ki cenijo Boga, pomagali. Prav tako boš ti podpiral njih. V njih boš ti našel svojo srečo in oni v tebi svojo«. Po zaključku šolanja na liceju je Giorgio vstopil v semenišče na Malti. Želel je postati duhovnik.
Njegov spovednik, pater Aloysius Galea, je umrl aprila 1905. Preca je obširno opisoval, kako se mu je ta pet dni po smrti prikazal in mu dejal: »Bog te je izbral, da bi učil te ljudi.« Giorgija je ta misel navduševala. Napisal je pravilo v latinskem jeziku, ki ga je želel poslati papežu Piju X. v potrditev. Nameraval je sklicati skupino sedmih stalnih diakonov v vsaki župniji, ki bi s pomočjo laičnih pomočnikov skrbeli za Božje ljudi in njihovo utrjevanje v veri. Okoli leta 1905 se je v Hamrunu srečal s skupino mladih. Povabil jih je na duhovna srečanja, ki jih je organiziral sam. Za voditelja te skupine je določil Eugenia Borga, ki je kasneje postal prvi predstojnik Societas Doctrinae Christianae.
Nekaj mesecev pred posvečenjem v duhovnika je hudo zbolel in bi skoraj umrl. Na priprošnjo svetega Jožefa je sicer ozdravel, vendar ni ostal brez posledic. Desna stran njegov pljuč je ostala trajno oslabljena. V duhovnika je bil posvečen decembra 1906. Novo mašo je daroval na Božič v župnijski cerkvi Svetega Kajetana v Hamrunu.
Mlad duhovnik več tednov ni upal iz hiše, razen ko je daroval svete maše. Po sveti maši se je umaknil v majhno sobico na podstrešju, kjer je dneve preživljal v premišljevanju in kontemplaciji. Janurja 1907 je zopet poklical tisto skupino mladih, s katero so imeli duhovna srečanja. Skupina je kmalu najela prostor, v katerem so se prvič srečali 7. marca 1907. Ta datum velja za začetek delovanja Societas Doctrinae Christianae ali Družbe krščanskega nauka. Člani družbe so bili laiki, ki so se posvečali apostolatu kateheze. Temelj njihovega dela so bila načela katoliške vere, vodila pa jih je tudi misel Učitelj, o da bi ves svet sledil Evangeliju. Ženska veja družbe je bila ustanovljena leta 1910.
Istega leta je Preca doživel zelo močno mistično izkušnjo, ki jo je vzbudilo nenavadno prikazovanje Jezusa. Nekega jutra, ko je hodil po soseščini, je namreč nenadoma zagledal 12-letnega dečka, ki je porival voz, na katerem je bila vreča, polna gnojila. Deček se je obrnil k duhovniku in mu dejal: »Pomagaj mi.« Ko je Preca položil svojo roko na voz, je občutil nenavadno duhovno sladkost. Nikoli zatem pa se ne mogel spomniti, kam sta šla in kaj se je zgodilo dečku. Kasneje je razumel, da je deček bil Jezus. Začutil je tudi prošnjo Boga, naj mu s svojimi privrženci pomaga vzgajati ljudi v njegovem vinogradu.
Člani Družbe krščanskega nauka so sledili preprostemu evangeljskemu življenjskemu slogu. Posvečali so se premišljevanju in molitvi. Pri slednji so uporabljali kratke molitvene obrazce, molili pa so v enakomernih presledkih tekom dneva. Mlade so eno uro na dan učili katehezo. Leta 1909 je Družba preživljala težke čase. Preca je namreč dobil odlok, ki mu je narekoval, naj zapre svoja središča. S težkim srcem, toda brez obotavljanja, je začel izpolnjevati ukaze, dokler niso okoliški duhovniki protestirali pri cerkvenih oblasteh in dosegli, da se odlok prekliče.
Od leta 1914 do leta 1915 so številni časopisi v svojih prispevkih opravljali, pa tudi blatili Družbo krščanskega nauka. Škof Mauro Caruana je zato znotraj družbe odredil preiskavo. Končno poročilo je bilo naklonjeno ustanovitelju družbe in njegovim posnemovalcem. Škof Caruana je tako 12. aprila 1932 Družbo krščanskega nauka priznal tudi po cerkvenem zakonu. Sčasoma se je razširila v druge države, tudi v Avstralijo, Anglijo, Albanijo, Sudan, Kenijo in Peru. Leta 1952 je papež Pij XII. Giorgia Preco imenoval za osebnega komornika z nazivom monsinjor. Naziv je obdržal šest let, do papeževe smrti. Umrl je 26. julija 1962 na Malti. Papež Janez Pavel II. ga je 9. maja 2001 razglasil za blaženega.Giorgio Preca se je na malteških otokih trudil oznanjevati Evangelij in širiti evangeljske vrednote. Napisal je vrsto knjig v malteškem jeziku. Izdal je tudi veliko knjižic z molitvami za osebno uporabo svojih privržencev. Nedvomno je bil velik apostol Božje besede, še posebej Evangelija, ki ga je pogosto imenoval Glas ljubljenih. Med drugim je razširjal misel In beseda je človek postala (Janez 1: 14). Nikoli se ni bal odprto pridigati o smrti, sodbah, peklu in nebesih. V trdnem prepričanju, da je Bog pravičen, je oznanjal njegovo neskončno milost. Ljudje so se k njemu zatekali po nasvete ali besede spodbude. Verovali so v njegove priprošnje. Obstaja tudi mnogo pričevanj o ozdravljenjih na njegovo priprošnjo. Obdarjen je bil z mnogimi nadnaravnimi darovi, vključno z videnjem v srca ljudi in poznavanjem prihodnosti. Znan je bil po veliki ponižnosti, ubogljivosti, dobrotljivosti in velikodušnosti.
Vir
»Slavimo te, Devica Marija, ti si polna milosti, ti si Devica – Mati. Prosimo te, posreduj za nas pri Kristusu. Vse stvari se ti klanjajo, saj je Vsemogočni v resnici zate storil velike stvari. Bog Oče ti je dal nebo in zemljo. Bog Sin ti je bil pokoren. Bog Sveti Duh ti je dal najvišje dostojanstvo, ki ga je Bog lahko kdajkoli dal kakšnemu bitju.« (molitev svetega Jurija Preca)
IME: Gorg izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios, ki ga povezujejo z grško besedo georgos, zloženo iz besed ge »zemlja, polje« in ergon »delo«. Georgos je torej »poljedelec, kmetovalec; vinogradnik, viničar«.
Rojen: 12. februarja 1880.
Kraj rojstva: Valletta, glavno mesto Malte.
Umrl: 26. julija 1962.
Kraj smrti: Mesto Santa Venera, prav tako na Malti.
Družina: Bil je sedmi od devetih otrok v družini Vincencija in Natalije, roj. Ceravolo. Oče je bil sprva trgovec, nato pa je deloval kot sanitarni inšpektor, mati pa je bila učiteljica.
Bolezen: Zaradi številnih bolezni, ki jih prebolel v otroštvu, je bil precej šibak otrok. Ko je bil star pet let, so ga v pristanišču rešili čolnarji, da ni utonil, malo pred posvečenjem pa je na smrt zbolel zaradi težke pljučne bolezni, a je na priprošnjo sv. Jožefa ozdravel.
Študij: Študiral je najprej na državnem liceju, nato pa vstopil v semenišče. Bil je zelo nadarjen, zlasti za latinščino, poleg nje je študiral še angleščino in italijanščino.
Duhovni voditelj: Prvi, ki je odločilno vplival na njegov poklic, je bil profesor na liceju, p. Ercole Mompalao, poleg njega pa še frančiškan br. Diego Bonano ter njegov duhovni voditelj in spovednik p. Alojzij Galea.
Duhovnik: V duhovnika je bil posvečen 22. decembra 1906, novo mašo pa je imel na božič v župnijski cerkvi sv. Kajetana v Hamrunu.
Tretji red: 21. julija 1918 je bil sprejet v karmeličanski tretji red in prevzel ime Franc.
Ustanovitelj: Bil je priljubljen in iskan spovednik in pridigar. Okoli sebe je zbiral katehete in začel ljudi, zlasti mlade iz delavskega razreda, poučevati katekizem. Zanje je organiziral duhovna srečanja, 7. marca 1907 pa je začel z delom v okviru »Societas Doctrinae Christianae«, Družbe krščanskega nauka.
M.U.S.E.U.M.: Gre za geslo oz. vodilo družbe: Magister Utinam Sequator Evangelium Universus Mundus! »Učitelj, naj ves svet sledi evangeliju!«
Poslanstvo: Člani družbe so laiki (imajo tudi žensko vejo), ki se posvečajo apostolatu kateheze. Danes delujejo na Malti, v Avstraliji, Albaniji, Angliji, Keniji, Peruju, na Poljskem in na Kubi.
»Skrivnosti luči«: Določil je pet skrivnosti iz Jezusovega življenja, ki so podlaga svetlemu delu rožnega venca.
Dela: Napisal je več kot sto različnih knjig in molitev, številne v malteškem jeziku.
Zavetnik: Malte, katehetov in Družbe krščanskega nauka, ki jo je ustanovil.
Goduje: 26. julija.
Beatifikacija: Sv. papež Janez Pavel II. ga je 9. maja 2001 razglasil za blaženega, papež Benedikt pa 3. junija 2007 za svetnika.
Vir
V Valletti (na otoku Malta), blaženi Jurij Preca, duhovnik, ki je bil z ljubeznijo vdan službi katehetske vzgoje dečkov. Ustanovil je Družbo krščanskega nauka, za skrbno pričevanje za Božjo besedo med ljudstvom.
Vir