sveti Gregor Barbarigo – škof

Gregor Barbarigo        Zavetnik: kljub temu da se mu ne priporočajo v kakšni posebni zadevi, bi bil lahko zaradi svojih zaslug in kreposti zavetnik dušnih pastirjev.
        Atributi: v kardinalskem oblačilu, brez posebnih atributov.
        Ljubezen do Boga in zdravo, prisrčno pobožnost je sveti Gregor Barbarigo prejel od svojega očeta (mati mu je umrla, ko je imel komaj šest let), ki je med drugim vsak dan molil Marijine dnevnice. Oče sam ga je pripravil na prvo spoved in obhajilo, poskrbel pa je tudi za njegovo solidno izobrazbo na mnogih področjih. Obetala se mu je bleščeča kariera, saj je že osemnajstleten opravljal službo tajnika pri beneškem ambasadorju Contariniju ter sodeloval na vestfalskem mirovnem kongresu. Tu ga je opazil papeški nuncij Chigi, postal njegov duhovni voditelj in prijatelj. Po vrnitvi v Benetke se je vpisal v bogoslovje in bil s tridesetimi leti, leta 1655 posvečen za duhovnika. Istega leta je bil njegov zaščitnik Chigi izvoljen za papeža Aleksandra VII. in ga je poklical v Rim. Tu je najprej požrtvovalno skrbel za bolnike, saj je v mestu razsajala kuga, pozneje pa prevzemal druge pomembne službe in naloge. Čez dve leti je postal škof v Bergamu in se vsestransko zavzel zlasti za duhovnike in ostali kler. Redno jih je zbiral, poznal je vsakega, v dveh letih obiskal vseh 279 župnij, uvajal verski pouk od otrok navzgor. Čez nekaj časa ga je papež znova poklical na pomoč v Rim, potem pa mu dodelil novo škofijo, Padovo, kjer je deloval do smrti. S podobno ljubeznijo do vseh zaupanih mu vernikov kakor v Bergamu je tudi tu zastavil svoje delo po vzoru sv. Karla Boromejskega. Škofija je začela doživljati razcvet, njegova ljubezen mu je odpirala vrata do vseh. Število bogoslovcev je kmalu, največ po njegovi zaslugi, z 12 naraslo na 120, duhovniki so tudi tu v njem našli skrbnega očeta. Umrl je tako rekoč sredi dela in načrtov, a globoko vdan v božjo voljo.
        Ime: Iz grščine: »sem buden, živim«.
        Rodil se je 16. septembra 1625 v Benetkah, umrl pa 18. junija 1697 v Padovi.
        Družina: Rodil se je v ugledni senatorski družini Barbarigov v Benetkah kot prvorojenec očetu Gianfrescu in materi Lukreciji Lion. Imel je še tri mlajše brate.
        Izreki: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor vaš živi zgled.« (duhovnikom v Bergamu) »Pravijo, da ima riba duh po glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva
– škof in župnik – se ne smeva pritoževati.« (nekemu župniku) »Škof mora umreti iz utrujenosti ob naporih za Cerkev.« (To misel Karla Boromejskega je rad ponavljal.)
        Sodobniki: Fabij Chigi, poznejši papež Aleksander VII.
        Beatifikacija: Za blaženega ga je 6. julija 1771 razglasil papež Klemen XIV., za svetnika pa šele Janez XXIII., njegov velik
častilec, 26. maja 1960.
        Goduje: 18. junija.
Vir