sveti Gregor VII. – papež

Gregor VII        Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica.
        Morda za apostolom Petrom največji med papeži. Bil je sin tesarja. Ime mu je bilo Hildebrand. S pomočjo nekega duhovnika se je šel v Rim šolat in je postal duhovnik. Papež Gregor VI. je spoznal njegove velike zmožnosti in si ga je vzel za dvornega kaplana. Po papeževi smrti se je Hildebrand umaknil v samostan, ker so ga bolele žalostne razmere v Cerkvi. Tudi papež Leon IX. ga je vzel v svojo službo. Po Leonovi smrti so ga v Rimu soglasno zahtevali za naslednika, toda Hildebrand je to odločno odklonil.
Novi papež Viktor II. je poslal Hildebranda v Francijo, da bi tam nadaljeval cerkveno obnovo, ki jo je začel že pod papežem Leonom. Viktorjev naslednik Štefan IX. ga je poslal po istih potih v Nemčijo. Pred smrtjo je naročil, da ne smejo voliti novega papeža, dokler se Hildebrand ne vrne. Pod Hildebrandovim vplivom so izvolili Nikolaja II. Po smrti Aleksandra pa so leta 1073 izvolili za papeža Hildebranda, čeprav se je branil. Nadel si je ime Gregor VII.
Dve hudi rani sta takrat boleli Cerkev: simonija in investitura. Škofje in župniki niso dobivali služb od Cerkve, marveč so si to pravico lastili kralji in knezi (investitura). Ti so večkrat te službe prodajali tistim, ki so več ponudili, čeprav niso bili vredni (simonija). Tako se je kar kupčevalo in barantalo s svetimi službami. Zoper to dvojno zlo se je bojeval Gregor VII. ves čas svojega papeževanja z nemškim kraljem Henrikom IV. Kralj se je spočetka sicer vdal, pozneje pa se je premislil; spet se je spokoril vsaj na videz, slednjič pa je na zunaj le zmagal proti Gregorju. Papež je moral v izgnanstvo in je tam umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu.« To se je zgodilo 25. maja 1085.
Njegova premočrtnost mu je pridobila simpatijo krščanskega sveta, tako da je zmagoviti Henrik IV. kmalu doživljal poraz za porazom. Njegov naslednik Henrik V. je leta 1122 v wormškem konkordatu moral priznati vse bistvene točke iz programa Gregorja VII.
Papež Gregor VII. goduje 25. maja.
Vir

Hildebrand je že kot deček kazal izredno nadarjenost, zato so ga poslali na šolanje v Lateran in kasneje v rimski Marijin samostan na Aventinu. Že zelo zgodaj je vstopil k benediktincem in nekaj časa preživel tudi v znamenitem reformnem samostanu v Clunyju v Franciji, kjer se je tudi sam navzel reformnega duha. Od tam ga je za svojega osebnega svetovalca poklical nazaj v Rim njegov sorodnik, papež Leon IX. Z njim je šel Hildebrand kasneje tudi v izgnanstvo v Nemčijo, po njegovi smrti pa se je spet pridružil menihom v Alzaciji. A ko je mladi škof Bruno iz Toula odhajal v Rim, kjer se je dal izvoliti za papeža, ga je kot gorečega »reformatorja« vzel s seboj. Hildebrand je njemu in njegovim naslednikom pri tem zvesto stal ob strani, mu svetoval in pomagal. Tako je v Rimu kar štiriindvajset let preživel na različnih visokih položajih in imel vedno večji vpliv na odločitve Svetega sedeža. Bil pa je sposoben na vseh področjih: kot človek s čutom za realnost je naprej uredil papeževe finančne zadeve, saj je bil prepričan, da mora biti papež najprej gmotno zavarovan, če se želi ves posvetiti svojemu vzvišenemu poslanstvu; nato pa je odločno posegel v bogoslovni spor glede evharistije. Pri tem ga je vodila misel, da mora biti Cerkev trdna in enotna v svojem nauku. Zato je dal na sinodi leta 1050 obsoditi Berengarjeve zmote in ga pripravil k preklicu. Zavzemal pa se je, da bi bilo papeštvo neodvisno in svobodno tudi na političnem področju. Tu je med drugim »bil boj« tudi s simonijo in laično investituro ter se zavzemal za svetost duhovnikov in njihovo življenje v celibatu. Ena njegovih odločilnih potez je bila reforma papeških volitev, po kateri se noben svetni vladar ni mogel več vmešavati v volitve papežev. Sam je postal papež leta 1073 po smrti Aleksandra II., in sicer na željo ljudstva, ki so jo kardinali tudi upoštevali. Kot papež je nadaljeval notranjo reformo Cerkve na svoj nepopustljiv in odločen način. Napisal je seznam s sedemindvajsetimi točkami, program, ki ga po njem imenujemo tudi gregorijanska reforma. Pri tem je seveda marsikje naletel tudi na odpor, ki se je stopnjeval do te mere, da je moral izobčiti samega cesarja Henrika IV. in mu odvzeti vladarsko oblast. S tem ko je odpustil cesarju, pa si je Gregor VII. nakopal nezadovoljstvo knezov, ki so si že izbrali novega vladarja. Vnela se je državljanska vojna, boji za prevlado v Rimu in nejevolja Rimljanov, ki niso mogli več prenašati plenjenja in nasilja. Papež Gregor VII. se je zato umaknil v mesto Salerno, kjer je izčrpan in osamljen kmalu umrl.
Ime: Njegovo krstno ime Hildebrand v staronemščini pomeni »boj«, in gart »ograja, plot«. Papeško ime Gregor v grščini pomeni »sem buden, živim«.
Rodil se je med letoma 1020 in 1025 v Toskani, mestecu Soana v Italiji, umrl pa 25. maja 1085 v Salernu v Italiji.
Družina: Rodil se je v skromnih razmerah, bil naj bi judovskega rodu, vendar so bili njegovi starši kristjani.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Najpogostejše in najbolj znane so upodobitve prizora »pot v Canosso«, kjer je upodobljen skupaj s Henrikom IV., kako ga ta prosi odveze.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1584 razglasil papež Gregor XIII., za svetnika pa leta 1606 papež Pavel V.
Goduje: 25. maja.
Vir