Zavetnik mežnarjev
Rodil se je okoli leta 1150 v Kölnu v Nemčiji. Njegov oče je popolnoma ubobožal, tako da je družina živela v veliki revščini. Kljub temu pa so starši Hermana vzgojili v pobožnega in plemenitega dečka, ki je iskreno ljubil Jezusa in bil goreč častilec Matere božje. Z dvanajstimi leti so ga dali v samostan premonstratencev v Steinfeldu. Tu se je veliko postil, molil, se vadil v ponižnosti in živel strože, kot pa so to narekovala redovna pravila. Določili so ga za zakristana, kjer je imel dovolj časa in priložnosti za molitev. Velikokrat se mu je v cerkvi prikazovala Marija, ga tolažila in poučevala. Herman ji je to vračal z globoko ljubeznijo, prav tako je nadvse častil Jezusa v presvetem Rešnjem telesu. Če je le mogel, je več ur podnevi, pa tudi cele noči, premolili pred tabernakljem. Nekaj posebnega in globoko doživetega so bile njegove maše, saj ga je Bog obdaril z milostjo videnj, tako da je večkrat ure in ure z razprostrtimi rokami stal zamaknjen pri oltarju v nebeški svetlobi, ki ga je obdajala. Pisal je tudi duhovne pesmi in koralne speve. Bil je prvi, ki je napisal himno Srcu Jezusovemu, Marijinih pet radosti je slavil v pesmih, ki jim je dodajal zdravamarije, tako da ga uvrščajo med predhodnike molitve rožnega venca. Vse življenje je bil zelo priljubljen, tako da se je po njegovi smrti hitro širilo češčenje “Marijinega ženina”, kakor so ga imenovali. Umrl naj bi na četrtek po veliki noči leta 1236.
Že kot otrok je v svoji preprostosti govoril z Marijino podobo, kakor da bi bila resnično živa pred njim; razlagal ji je svoje otroške radosti, ji potožil, kadar ga je kaj žalostilo ali prizadelo, skratka, pogovarjal se je z njo kot sin s svojo ljubeznivo materjo. Legenda pripoveduje, da je nekoč prinesel s seboj lepo jabolko in ga ponudil Mariji, naj ga vzame. Zgodil se je čudež: Marija s slike stegne roko in z ljubečim smehljajem sprejme ponujeni sadež. “Vedi, Herman, da mojemu sinu in meni ne moreš storiti nič bolj prijetnega, kot če to svoje delo iz pokorščine dobro opravljaš in svojim bratom z ljubeznijo strežeš.” (Marija Hermanu, ko mora pripravljati in pospravljati obednico)
“Čas tega življenja je čas pokore.” (Hermanovo geslo)
Bog je njegovo ljubezen večkrat skušal tudi tako, da mu je odtegnil svojo otipljivo milost in mu s tem povzročil hudo zunanje in notranje trpljenje. Tako je na primer dopustil, da je njegova goreča ljubezen do Marije nekoliko popustila in je zato svoje pobožne vaje opravljal bolj površno in mlačno. Razlog je bil, da je preveč skrbel za to, da ne bi bila cerkev izropana kot veliko drugih cerkva v njegovem času. V videnju se mu je prikazala Marija, pa ne v svoji običajni milini in lepoti, ampak v podobi stare in zanemarjene ženice. Herman se je prestrašil, Marija pa mu je rekla: “Pokazala sem se ti takšna, kakršna sem v tvojem srcu. Opuščaš namreč svojo pobožnost in vdanost do mene, ker preveč skrbiš za svoj cerkveni zaklad. Ali ne zmorem jaz s svojim varstvom več kakor ti s svojo čezmerno skrbjo?” Herman jo je, ves osramočen, prosil odpuščanja in svojo pobožnost še okrepil.
Sveti Herman Jožef, premonstraten, zavetnik mežnarjev, goduje 7. aprila
Vir
V premonstratenskem samostanu Steinfeld [štajnfeld] (na Nemškem), sveti Herman Jožef, duhovnik, ki je blestel po zelo nežni ljubezni do Device Marije, in gojil s pesmimi in hvalnicami pobožnost do Božjega Srca Jezusovega.
Vir