sveti Hilarij – opat

Hilarij  Imena: Hilarion, Hilarij, Hilariona, …
  Ko je prišel sv. Hieronim leta 386 v Jeruzalem, so se še spominjali moža, ki je presadil meniško obliko življenja iz njegove prvotne dežele Egipta v Palestino in Sirijo. Ta mož je bil sv. Hilarion. Okrog njegove človeške in svetniške podobe pa se je spletlo toliko legend, da je danes težko ločiti zgodovinsko trdne podatke od legendarnih poročil.
  Ko se je rodil v kraju Tabatha pri Gazi, je bil sv. Anton, utemeljitelj starega egiptovskega meništva, v najlepših letih. Hilarionovi starši so bili pogani. Sina so že v zgodnjih letih poslali v Aleksandrijo študirat retoriko. Tu je prišel v stik s krščanstvom in kmalu tudi z Antonom. Bilo mu je največ petnajst let, ko je dobil od velikega meniškega očeta redovno obleko, še prej pa se je seveda dal krstiti. Vendar ni dolgo zdržal v Antonovi družbi. Preveč ljudi se je začelo zbirati okoli njega, Hilarion pa si je želel samote.
  Bratom in revežem je razdal bogato dediščino in se odpravil v puščavo pri Majumi.
  Dvaindvajset let je živel kot spokornik. Ljudje so naposled le prišli toliko v stik z njim, da je glas o njem prodrl po vsej Palestini. Tako se mu je primerilo kakor že toliko drugim pred njim in za njim: ljudje so hodili k njemu kot k svetovalcu in čudodelniku in legenda ve povedati o številnih ozdravljenjih. V želji po miru in samoti je zapustil Palestino. V Egipt je prišel na prvo obletnico smrti sv. Antona; od tam je šel v predmestje Aleksandrije, kjer je v času cesarja Julijana Odpadnika imel hude težave z državno oblastjo.
  Prek Sicilije in Epidaurusa v Dalmaciji je končno prispel na Ciper, kjer je prebil zadnjih pet let življenja. Umrl je leta 371, star 80 let. Njegove zadnje besede so bile: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
  Goduje 21. oktobra.
Vir