Zgodovinski viri soglasno priznavajo, da je sv. Hilarij odlično ohranil in še pomnožil dediščino svojega prednika sv. Leona I. Hilarijeve velike zmožnosti so se izkazale že l. 449, ko je bil najspretnejši ud papeževega odposlanstva na »razbojniškem koncilu« v Efezu (gl. 18. febr.). Od takrat je po cesarjevi sestri Pulheriji imel dobre zveze z bizantinskim dvorom, še tesnejše stike pa je imel s škofi in patriarhi, ko je posredoval za »edinost in mir« v Cerkvi, kar pohvalno priznava sam Leon I. Od 461 do 468 je bil Hilarij sam papež. S pogostnimi pismi na vse kraje je budno odpravljal verske zmede, branil odloke kalcedonskega koncila iz 1. 451, uvajal metropolitansko upravo na Zahodu, zlasti na španskem in v Galiji, vodil sinode in zatiral posvetnost med škofi in duhovniki. Mojstrsko je znal zaustaviti zidanje arijanskih cerkva v Italiji in drugod, kjer so jih zahtevale arijanske najemniške čete. Cerkvene dohodke je z očetovsko preudarnostjo delil na tri strani: cerkvenim ustanovam in ubožnim napravam, v pomoč beguncem, ki so pribežali iz Afrike ob preganjanju katoličanov pod vandalskim kraljem Gejzerikom, in še za obnovo božjih hramov v Rimu, kjer so nekdaj pustošili Vandali.
Še danes pričajo trije oratoriji v Lateranu (v čast sv. Janezu Krstniku, Janezu Evangelistu in Jezusovemu križu) in 25 drugih rimskih cerkva o Hilarijevi spretni roki, ki je prenavljala ali na novo zidala liturgične prostore v tedanjem Rimu. Zgodovinar H. Grisar sodi, da so sledovi njegovih del skoraj neizčrpni. Enako trajni so bili njegovi uspehi za vzgojo dobrih duhovnikov. Sv. Hilarij ni samo preskrbel za blagor Cerkve v svojem času, ampak je daljnovidno pripravljal potrebne temelje za prihodnja stoletja.
Smrtni dan papeža Hilarija je bil 29. februar 468. Le takrat, kadar ni prestopno leto, obhajamo njegov spomin 28. februarja.
Vir = Leto svetnikov
V Rimu ob tiburtínski cesti, smrt svetega Hilárija, papeža, ki je napisal okrožnice o katoliški veri, s katerimi je potrdil nicejski, efeški in kalcedonski koncil, ter razjasnil primat rimskega sedeža.
Vir
Sv. Hilarij je papeževal v 5. stoletju, le nekaj let (461–468). Že pred pontifikatom se je na efeški sinodi spretno boril za pravice rimskega sedeža in nasprotoval obsodbi Flavijana Konstantinopelskega. Uspešno je razjasnil primat rimskega sedeža. Tudi kot papež je ostal energičen in reševal predvsem probleme Cerkve v Španiji in Galiji, s pogostimi pismi na vse konce pa je tudi drugod budno spremljal in odpravljal verske zmede. Uspešno se je trudil tudi za zatiranje posvetnosti med škofi in duhovniki oz. vzgojo dobrih duhovnikov.
Cerkvene dohodke je preudarno delil na tri strani: cerkvenim in dobrodelnim ustanovam, v pomoč beguncem, ki so ob preganjanju katoličanov pribežali iz Afrike, in za obnovo cerkva v Rimu, kjer so pustošili Vandali. O slednjem še danes priča vsaj 25 rimskih cerkva. O njem pravijo, da ni samo poskrbel za blagor Cerkve v svojem času, ampak je daljnovidno pripravljal potrebne temelje za prihodnja stoletja.
Vir