sveti Ignacij Lakonski – redovni brat

Ignacij LakonskiZavetnik bodočih mater.
Atributi: beraška malha in palica pred križem.
Imena: Ignacij, Ignac, Igno, Igo, Nac, Nace, Nacek, Nacik, Ignacija.
21. oktobra 1951 ga je papež Pij XII. razglasil za svetnika.
        Ignacij se je rodil leta 1701 v Laconiju na Sardiniji. Kot otrok je pasel stričevo in očetovo živino. Pri osemnajstih letih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo odšel v samostan, če ozdravi. Po dveh letih je ozdravel, vendar ga je na zaobljubo spomnil šele padec s konja. Vstopil je v kapucinski samostan v glavnem mestu Sardinije, Cagliari. Od leta 1736 je petinštirideset let pobiral bero za svoj red. Imel je dar prerokovanja, pripisujejo pa mu tudi čudežne ozdravitve.
        Umrl je star osemdeset let. V kapucinskem samostanu je portret, ki ga je narisal Francesco Massa še za časa Ignacijevega življenja. Prikazan je z beraško malho in palico pred križem.
Vir

Bisaga polna previdnosti in dobrote
Na otoku Sardiniji leži na 600 m visokem pobočju vasica Laconi, ki je oddaljena 86 km od glavnega mesta Cagliari. V tej gorski vasici je živela revna družina, ki je dala življenje 9 otrokom, med njimi tudi našemu svetniku sv. Ignaciju, l. 1701.
Pri krstu je ta otrok dobil 3 imena: Vinko, tako so ga doma klicali; Ignacij, ime, ki ga je obdržal tudi v redu; in Frančišek, to ime se je zaobljubila mati, da mu ga bo dala, če bo porod srečen.
Vinko je že kot otrok kazal veliko ljubezen do Jezusa. Zelo rad je hodil v cerkev, navadno je že prišel, ko je bila cerkev še zaklenjena in je klečal pred cerkvenimi vrati.
Svojo lepo mladost je preživel kot pastir ali pa pri delu na polju; seveda brez šol. Ko je bil star 18 let, je resno zbolel. Zaobljubil se je, da bo vstopil v kapucinski red, o katerem je že dolgo govoril, če ozdravi. Ozdravel je, a na obljubo je pozabil, zlasti ker je oče njegovi želji nasprotoval, ker mu je bil Vinsko ze delo potreben.
Ko je imel Vinko 20 let, se mu je konj nekoč tako splašil, da je čisto zdivjal. Vinko ga ni mogel ukrotiti. V diru se spomni svoje neizpolnjene obljube Bogu in jo ponovi: “Če se tokrat rešim, bom takoj stopil v samostan.” Ko je izgovoril te besede, se je konj zaustavil v svojem diru.
Ko je prišel domov, je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo in kako se je zaobljubil. Prosil je, naj ga peljejo v Cagliari h kapucinskemu provincialu. Bilo je to novembra leta 1721.

Končno kapucin
Ignacij LakonskiPo začasni negotovosti so ga sprejeli v red. A ta negotovost je trajala, kar se je videlo po glasovanju, skozi ves čas noviciata. Razlog zdravje: kapucinski red je strog, zelo zahteven, fant ne bo kos, ker je tako slaboten. . Ignacij je zato več molil in se je zelo trudil, da bi živel čim bolj zgledno.
Že v noviciatu si je br. Ignacij pridobil duhoven lik brata kapucina, to je: nasmeh ob ponižanju in naporu, biti nenehen molivec ponoči in podnevi, biti vedno vedro poslušen predstojniku, pripravljen v vsem na služenje, kljub nepismenosti versko razgledan, biti živ delček Kristusovega evangelija pred svetom.
Po končanem noviciatu so ga poslali v samostan Iglesias. Kot že v noviciatu, tako je tudi tu in skozi vse življenje občutil Marijino tolažbo in pomoč. Tu se mu je tole zgodilo: Nekega dne mu je padel ključ v vodnjak. Kaj zdaj? Poklekne, v zaupanju izmoli tri Zdrave Marije; vstane, potopi vedro v vodnjak in glej v vedru polnem vode, vidi na dnu vedra izgubljeni ključ. Spet je poraslo njegovo zaupanje v Marijino pomoč.

Pobiralec miloščine in apostol
Predstojniki so zaupali br. Ignaciju službo pobiralca miloščine v mestu Cagliari. Voljno jo je sprejel in jo svetniško opravljal kar skozi celih 40 let.
Ta doba 40 let službene pokorščine kapucinskih bratov je že stopila v kapucinsko hagiografijo. 40 let je pobiral miloščino sv. Feliks Kantalicijski v Rimu, sv. Krišpin iz Viterba v Orvietu, bl. Bernard iz Corleoneja in sv. Feliks Nikozijski na Siciliji, sv. Frančišek Kamporoški v Genovi, 40 let je bil sv. Konrad Parzeamski vratar v Altottingu.
Tako so 40 let gledali prebivalci Cagliarija br. Ignacija na svojih ulicah. Neka 80-letna priča Jožef Capicciola ga opisuje takole: “Z lastnimi očmi sem ga gledal in dobro se spominjam: božji služabnik je vedno hodil s povešenimi očmi; nikoli se ni ustavljal, da bi gledal kakšne posebnosti iz radovednosti; v roki je vedno držal rožni venec; otroci smo radi za njim tekli, on nam je dajal kose kruha. Kjerkoli se je pojavil, so zavzeli ljudje držo spoštovanja pred njim in če so se kje morda prej prepirali, je prepir hitro utihnil zaradi spoštovanja pred njim.”
Druga priča pravi, kadar je imel br. Ignacij že dovolj kruha za samostan, se je vljudno zahvaljeval zanj in če ga je že moral vzeti, ga je na poti domov razdelil med uboge.
Hodil je v duhu pri Bogu, res kot pravi božji poslanec. V težavah so se mu ljudje radi priporočali v molitev za pomoč. On jim je vlival zaupanje na božjo pomoč. Pa tudi sam jim je često čudežno pomagal: ozdravljal je bolnike, spreminjal kamenje v kruh, bral najbolj skrite reči v globini duše in jih tolažil. Njegovih čudežev je brez števila. Med vsemi kapucinskimi svetniki je on največji “čudodelnik” že kar legendaren. Navedimo vsaj en čudež. 

Ignacij LakonskiBlizu samostana je stanovala deklica, ki mu je rada tekla naproti, kadar ga je opazila in ga prisrčno pozdravljala. Ko je par dni ni videl, se je šel zanimat zanjo. Povedali so mu, da je bila bolna in je že umrla. Peljali so ga v sobo, ker je ležala na parah. Br. Ignacij poklekne in začne vroče moliti. Nato reče žalostnim staršem: “Veste kaj, vaš otrok spi. Počakajte, da jo prebudim.” Potrese jo in pokliče. Deklica odpre oči, stegne roke in pravi: “Lačna sem”. Brat Ignacij ji da kos kruha in jo izroči staršem. – In takih primerov, da je obudil mrtve otroke, je bilo več.
S svojim apostolatom lepega zgleda, s spodbudnimi nauki, zlasti pa s svojimi čudeži je br. Ignacij postal pravi prenovitelj verskega življenja na Sardiniji pred francosko revolucijo. S tem je tudi obvaroval Sardinijo pred pogubnimi idejami francoske revolucije, ki so se začele širiti iz sosednje Korzike.

Viri moči
Kot vsakemu svetniku je bila tudi br. Ignaciju molitev glavni vir duhovne moči. Ko je prišel domov z zbirce, je rad pokleknil pred tabernakelj, ne samo iz ljubezni do svojega Jezusa, ki ga je tako ljubil, ampak tudi da izpolni obljube, ki jih je dal svojim dobrotnikom. Vsak dan se mu jih je veliko priporočilo v molitev v svojih težavah. Obljubil jim je in zdaj je moral obljubo spolniti. Pa tudi sam je videl po mestu toliko hudega, toliko potreb, gorja, da je čutil, da mora moliti. In tako so se njegove molitve zavlekle vedno pozno v noč. Seveda je pa tudi po poti rad molil, saj je imel rožni venec vedno v roki.
Ignacij LakonskiPa še en vir poseben vir moči za br. Ignacija moramo poudariti. Naš svetnik je živel v 18. stoletju, torej v stoletju, ko je Cerkev kar naprej razglašala nove kapucinske blažene in svetnike, kar poglejmo!
Feliks Kantalicijski je bil razglašen za svetnika l. 1712. Sedem let zatem 1719 je bil razglašen Serafin Montegranarski za blaženega. V marcu 1729 je red dobil svojega prvega mučenca Fidelisa Sigmarinškega. Junija 1737 je bil misijonar Jožef Leoniški razglašen za blaženega, l. 1746 je red dobil dva svetnika: Sv. Fidelisa in sv. Jožefa Leoniškega, l. 1768 je postal blažen Bernard Korleonski, leto zatem je bila potrjena heroičnost kreposti bodočega svetnika Lovrenca Brindiškega. Br. Ignacij je zares živel v pravem pomladnem razcvetu svetosti, kar je bilo zanj izziv in poziv. 
Imamo priče, ki govorijo o tem, kako je br. Ignacij dejansko občudoval sv. Fidelisa Sigmarinškega in hrepenel po mučeniški smrti.”Pogosto je govoril o neizmerni ljubezni do evharističnega Zveličarja; kot vzor te ljubezni je navajal Lovrenca Brindiškega. Izrazil je željo, kako rad bi imel ponižnost in spokornost bl. Bernarda Korleonskega.”
Sam je bil poln žive vere, zato jo je rad učil tudi otroke na cesti; z majhnimi darovi jih je najprej privabil k sebi, nato jim je razlagal veroučne resnice.
Zanimivo je, da priča o njegovi svetosti tudi neki nemški protestantski pastor Jožef Fuos, ki je živel 3 leta kot vojaški kurat v Cagliariju (do l. 1777). V tiskani knjigi “Sardinija v letih 1773 – 1777”, Leipzig 1780 piše: “Tu imamo srečo, da vidimo, kako vera v čudeže še ni ugasnila v Cerkvi. Mi tu vidimo, kako vsak dan živ svetnik prosi po mestu… ki si je s precejšnjimi čudeži pridobil spoštovanje svojih meščanov.” Potem našteje nekaj najbolj bučnih čudežev, ki dokazujejo božjo moč in dobroto in so dokaz, kako Bog povišuje nizke.

Blažena smrt 
Ignacij LakonskiKakršno življenje, takšna smrt. Br. Ignacij je potrpežljivo prenašal vse preizkušnje v življenju, tako tudi zadnjo bolezen.
Dve leti pred smrtjo je br. Ignacij skoro popolnoma oslepel. Dva meseca pred smrtjo je še obiskal svojo rodno sestro redovnico klariso s. Nežo. V tolažbo mu je bilo Jezusovo trpljenje, zato so mu ga morali večkrat brati. Dopolnil je 80 let, 60 let je preživel v samostanu.
Umrl je s križem v roki, obdan od sobratov, v petek ll. maja l. 1781. Isto zvenenje ob 3. uri, je počastilo Jezusovo smrt in je naznanilo tudi smrt br. Ignacija.
Ljudstvo je jokalo za svetnikom; pripravili so mu veličasten pogreb. Bojda je ostal spomin na njegove čudeže živ med ljudstvom še do danes.
Francoska revolucija in zatrtje redov v Italiji sta bila razlog, da je zakasnil njegov proces. Ko so bila priznana tri čudežna ozdravljenja, je bil br. Ignacij l. 1940 razglašen za blaženega, l. 1951 pa za svetnika. L. 1960 so v Cagliariju odprli njegov muzej.
L. 1976 so njegovi sv. ostanki prepotovali celo Sardinijo zato, da je blagoslovil in opogumil svoje ljudstvo. Bil pa je tudi dokaz, da ljudje še vedno in vedno bolj častijo tega svetega kapucina.
Vir