Ignacij je bil po strmoglavljenju svojega očeta Mihaela I. z njim in bratom pregnan na otoke Prinkipo v Marmonskem morju. Oba brata so pohabili (kastrirali) in ju tako prisilili v meniški stan. Ustanovil je samostane na Hiatru, Terebintu in Platu, po očetovi smrti pa vodil samostan na otoku Prote. Cesarica Teodora ga je leta 847 imenovala za carigrajskega patriarha, a so njegovi nasprotniki dosegli, da so ga deset let kasneje pod obtožbo veleizdaje izgnali na otok Terebint. Na patriarhov sedež se je spet vrnil čez deset let, potem ko je vmes posegel papež Nikolaj I. in njegov naslednik Hadrijan II., ko je obsodil Fotija, zagovornika cezaropapizma, ki je s svojimi idejami veliko pripomogel k razkolu leta 1054.
Ime: Njegovo rojstno ime je bilo Niketa, ki pomeni »zmagovalec«. Ime Ignacij pa izhaja iz latinskega imena Ignatius oz. iz starejšega Egnatius. To je bilo starorimsko rodovno ime. Grška oblika imena je Ignatios. Latinsko ime so povezovali z besedo ignis »ogenj«.
Rodil se je okoli leta 797/799 v Carigradu/Konstantinoplu, umrl pa 23. oktobra 877, prav tako v Carigradu.
Družina: Bil je sin Mihaela Rangabesa, poznejšega cesarja Mihaela I., in Prokopije, ki je bila hči cesarja Nikeforja I.
Sodobniki: Cesarji Leon V., Mihael II., Teofil, Teodora, Mihael III., Bazilij I.; papeži Gregor IV., Leon IV., Nikolaj I., Hadrijan II., Janez VIII., patriarh Fotij I., sv. Ciril in Metod.
Carigrad: Leta 677 pred Kr. je na južnem vhodu v Bosporsko ožino kralj Bizas pozidal mesto Bizanc, ki si ga je leta 330 cesar Konstantin I. izbral za vzhodno prestolnico rimskega cesarstva in ga preimenoval v Novi Rim, čeprav se je kasneje zanj uveljavilo ime Konstantinopel. Po razpadu rimskega cesarstva je postal prestolnica vzhodnega rimskega ali bizantinskega cesarstva. Leta 1453 so ga zavzeli Turki in ga šele 1930 uradno preimenovali v Istanbul. Še danes je največje mesto v republiki Turčiji, kulturno, gospodarsko in finančno središče z več kot 13 milijoni prebivalcev.
Patriarhat: Krščanstvo je bilo na tleh Konstantinopla navzoče od apostolskih časov, saj naj bi tam oznanjal evangelij in ustanavljal prve krščanske skupnosti apostol Andrej. Njegov naslednik, prvi bizantinski škof, naj bi bil Stahij (38–54), patriarhat pa je bil ustanovljen leta 451. Tu je bilo več ekumenskih koncilov, žal pa tudi prizorišče številnih herezij, arijanizma, nestorijanizma in ikonoklazma, kar je počasi privedlo do velikega razkola leta 1054. Od leta 1991 je 270. naslednik na sedežu ekumenskega patriarha v Konstantinoplu Bartolomej I.
Prednik: Metodij I. (843–847)
Naslednik: Fotij I. (858–867) in zopet (877–886)
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je velik bojevnik proti nasprotnikom češčenja svetih podob (ikonoklazem), človek krepostnega življenja, ves čas razpet med politiko in vero, a v političnih zadevah neizkušen in premalo previden, zato je bil žrtev političnih spletk. V času preganjanja je vdano prenašal trpljenje.
Upodobitve: Njegova najbolj znana upodobitev je na mozaiku v Hagiji Sofiji. Posebnih atributov nima, upodobljen je v značilnem škofovskem ornatu s knjigo v roki.
Goduje: 23. oktobra.
Vir
V Carigradu, sveti Ignacij, škof, ki je karal cesarja Barda, ker je zapustil ženo. Od njega je trpel krivice in bil izgnan v pregnanstvo, toda od papeža Nikolaja I. rehabilitiran, se je vrnil in se slednjič v miru odpočil.
Vir