sveti Ivo (Yves) – škof

IvoIvo se je rodil okoli leta 1040 pri Beauvaisu v Franciji. Leta 1090 je bil imenovan za škofa v Chartresu. Najprej je zašel v težave, ko je obsodil razmerje med Filipom I. in Bertrado Anzujsko, ki sta bila oba poročena. Čez dve leti so ga prijeli in ga zaprli, a so ga oprostili šele čez dve leti. Vedno se je trudil posredovati med papežem in kraljem. Pri rimskih odposlancih je postal nepriljubljen, ker jih je grajal zaradi pohlepa po denarju, papeževim uradnikom pa je očital simonijo, kupovanje uradniških položajev. Njegov pomen je velik zaradi spisov o cerkvenem pravu.
Ohranjena so tudi številna pisma in besedila, ki so pomemben dokument o njegovem škofovanju.
Sveti Ivo goduje 23. decembra.
Vir

Imena: Ivo, Ivan, Ivanček, Ivanko, Ive, Ivek, Ivi, Ivica, Ivko, Janez, Van, Vanče, Vanček, Vanči, Vančo, Vane, Vane, Vanek, Vanja, Vanjo; Ivana, Ivanka, Vanja.
Ivo (francosko Yves) se je rodil leta 1040 v zahodni Franciji. Plemiški starši so mu omogočili široko izobrazbo, ker je bil bistrega duha.
Po šolanju v Parizu je odšel v samostan Le Bec v Normandiji. V prvi službi se je tako izkazal, da so ga poklicali v domači kraj in ga postavili za prošta v samostanu regularnih kanonikov. Že takrat je zaslovel po učenosti, modrosti in svetosti. Papež Urban II. ga je posvetil v škofa in izbral za svetovalca.
Ker je glasno ugovarjal zakonolomstvu kralja Filipa, ga je le-ta za več mesecev vrgel v ječo. Rim je po več opominih leta 1095 kralja izobčil. Isto leto sta se Ivo in papež Urban II. spet srečala na sinodi v Clermontu, kjer so razglasili prvo križarsko vojno in sprejeli več sklepov glede reforme Cerkve, ki jih je predlagal Ivo.
Ivo je vse poskusil, da bi kralja spravil s Cerkvijo, in je pozdravil odslovitev druge žene, kar je leta 1104 omogočilo kralju vrnitev v cerkveno občestvo. Čez tri leta je bolnega Iva prišel obiskat sam papež Paskal II., ko je šel na reformno sinodo v Troyes. Ivo je pozdravil papežev kompromis glede investiture na Angleškem. Zgodilo se je prav to, kar je Ivo ves čas priporočal v takratnem investiturnem boju: Cerkev naj svobodno izbira škofe in opate, vendar naj se o kandidatih posvetuje z dobromislečimi vladarji, ki imajo pravico, da jim ti ob prevzemu
državnih fevdov obljubijo zvestobo v svetnih zadevah. Misli Iva iz Chartresa so si utirale zmagoslavno pot po Evropi in so bile zdrav temelj za spravo med papežem in cesarjem v Wormsu leta 1122 (wormški konkordat). Ivo pa tega zadnjega zadoščenja ni učakal, ker je umrl 23.decembra 1117.
Goduje 20. maja.
Vir